Sedanji odrasli živimo v napornem času vzgajanja in poučevanja; vse, kar naredimo ali rečemo, lahko mladi duši zada nezaceljive rane.

Galerija
Junaki današnjih pozitivnih utopij ne živijo srečno skupaj do konca svojih dni. Ko svoj svet oplemenitijo z mladostno zaletavo vero v to, kar je prav, se razidejo. In prav je tako. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V nadaljevanju preberite:
Pravica do pubertete bi morala biti zapisana v ustavi. To je eden mojih najljubših aksiomov, ob katerem dijaki dvignejo obrvi, njihovi starši pa zavijejo z očmi. Da to izjavi odrasla oseba, je skoraj na meji dopustnega. Večina odraslega človeštva pubertetniško obdobje pojmuje kot nebodigatreba, sploh njegovo kulminacijo med štirinajstim in devetnajstim letom. Za mlade s tega starostnega intervala bi bil torej na mestu pregon na sicer neobljudene otoke ali planete, kjer bi žrli živce le samim sebi. V matični panj bi se vrnili vsi zreli in odgovorni in komaj čakajoč služenja narodu. (Nekako tako je razumeti tudi vladni epidemični pristop do srednješolcev.)
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Aktualne in poglobljene vsebine, ki vam pomagajo razumeti svet – za 14,99 EUR na mesec!
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se