Sedanji odrasli živimo v napornem času vzgajanja in poučevanja; vse, kar naredimo ali rečemo, lahko mladi duši zada nezaceljive rane.

Galerija
Junaki današnjih pozitivnih utopij ne živijo srečno skupaj do konca svojih dni. Ko svoj svet oplemenitijo z mladostno zaletavo vero v to, kar je prav, se razidejo. In prav je tako. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V nadaljevanju preberite:
Pravica do pubertete bi morala biti zapisana v ustavi. To je eden mojih najljubših aksiomov, ob katerem dijaki dvignejo obrvi, njihovi starši pa zavijejo z očmi. Da to izjavi odrasla oseba, je skoraj na meji dopustnega. Večina odraslega človeštva pubertetniško obdobje pojmuje kot nebodigatreba, sploh njegovo kulminacijo med štirinajstim in devetnajstim letom. Za mlade s tega starostnega intervala bi bil torej na mestu pregon na sicer neobljudene otoke ali planete, kjer bi žrli živce le samim sebi. V matični panj bi se vrnili vsi zreli in odgovorni in komaj čakajoč služenja narodu. (Nekako tako je razumeti tudi vladni epidemični pristop do srednješolcev.)