Temelji

Zgodilo se je prav tisto, kar se ima zgoditi, če gradiš na trhlih temeljih. V nalivu, ob zaganjajočih sunkih vetra je slabo pritrjena hiša padla z drevesa in v smrt potegnila najbolj nemočne prebivalce. Število mladoletnih žrtev ni znano, saj so ostale ujete v zmaličeni notranjosti, starši pa so se še pravočasno rešili. Da ne bo nesporazuma, projektanti hiše so delo opravili odlično, lesena konstrukcija ob padcu ni bila poškodovana, krivca za družinsko tragedijo sta nemarna statika.

K sanaciji domovanja gospe in gospoda Sinica sta pristopila resneje kot ob prvem postavljanju hiše. Privezala sta jo na drugo mesto na drevesu, nekoliko postrani, a je zdaj varnejša pred ujmami.

Skrb, ali se bodo starši sploh še upali naseliti v zgradbi, v kateri so izgubili naraščaj, je bila velika, statika sta se v mislih že obmetavala z obtožbami o uboju iz malomarnosti, a bilo je povsem odveč.

Zakonca Sinica sta na sanirano parcelo priletela, še preden sta se delavca dobro umaknila z gradbišča. Šment, vhod je obrnjen tako, da v hišo ne moreta vstopiti v enem naletu. Poskušala sta različne manevre, gospa Sinica, prepoznavna po tanki črni progi na trebuhu, še posebno nerodno. Ko jima je končno uspelo, pa ju je pogled na razdejanje v hiši, morda sta videla celo zdrobljeni zarod, kar katapultiral ven. Videno ju je očitno pretreslo. A namesto da bi objokovala svojo nesrečo – življenje je prekratko –, sta obsesivno poprijela za delo, nabiranje materiala za nov začetek, novo življenje.

S tal in lubja drevesa, na katerem sedi njuna hiška, pobirata mah, trgata mehke nitke, ki visijo z njegovih cvetov, gospod Sinica, tisti s širšo črno progo na trebuhu, vneto seklja vejice. To počneta že nekaj dni, neutrudno, potrpežljivo, usklajeno, zbrano, predano. Za tem ne more biti le gon po prenašanju genov na naslednje rodove, to je ljubezen. Prav nič drugačna od človeške.