Tartufar

V dolino Mirne, v (še zdaj) neznano »deželo«, sem se odpravil v trdi temi. Vozil sem se ob Motovunski šumi in videl parkirane stare, sesute avtomobile: stoenke, katrce, kakega fička. Potem so začeli kapljati iz tega gozda čudni možakarji, s po dvema ali tremi psički, z zvončki na ovratnici, z lopatico za pasom, z baterijo, z dvema malhama čez ramo, v škornjih, blatni, neobriti, utrujeni, skrivnostni. Ampak skoraj vsak se je na prošnjo ustavil, pokazal »zlato«, ki ga je pobral v gozdu, povedal dve, tri besede. Nekateri so bili pripravljeni pokazati, kako deluje ta istrski »zlatokop«. Psički so ob svitu tekali pred nami in kopali, na mestu, kjer so zavohali smrdljivo dišečo podzemno gobico.
Od tega je 40 let. Včeraj je Branko Čendak s Hrvatinov na facebooku objavil posnetek, kako je iz zemlje izkopal 33-dekagramsko gomoljiko. To ni bila njegova največja, zato ga od sreče ni kap. V življenju je našel tudi tričetrtkilogramsko. Včasih je bilo to majhno premoženje. Zdaj tartufarji tarnajo, da je sezona slaba. Presuho in predolgo poletje, pretoplo, da bi se zares začela. Zato je »robe«, kot pravijo, malo in je slabe kakovosti. Cene so nizke. Vsak dan upajo, da se pojavi hladnejša jesen, vsaj malo dežja ... V slovenski Istri je 30 tartufarjev. Lovijo ali nabirajo tartufe? »Najprej jih lovimo, potem jih poberemo,« se nasmehne Branko, ki ima za sabo 40 sezon. Na dan prehodi 20 do 30 kilometrov. V goščavju je pred kratkim skoraj izgubil oko in moral na šivanje v UKC, nemalokrat se je srečal z divjimi prašiči, tudi medveda je zavohal. O tartufih ve vse. Natančno ve, kam mora peljati svoja dva lagotta romagnola in labradorca. Da je na trgu 80 odstotkov slabih in nepravih tartufov. Da nekateri delajo biznis s ponaredki. Da pretiravajo z recepti. On pa stavi na dva preprosta: na fritajo z jajci ali na pašto s sirom, na katero naribaš čudežno dišeči krompirček. Vse drugo je stvar razprave, domišljije, bajk in pripovedk iz izginjajoče Istre.