Strah pred letenjem

Kolegica mi je zaupala, da potuje na počitnice na Sicilijo. In to z avtomobilom. Vzrok je utemeljen. Nekoga iz družine je strah pred letenjem. Letenju bomo ljudje vedno nedorasli. To sem dokončno spoznal oktobra 2016, po izkušnji z zdaj že propadlim Air Berlinom. Večina Adrijinih potnikov zamuja po nekaj uric. Midva z boljšo polovico sva v New York zamudila 48 ur. Dva dneva naju je nemški »air« svaljkal po evropskih hotelih. Zamudila sva let za San Francisco, izgubila izlet na zahodno obalo in vse hotelske rezervacije. Izgubila sva, čez palec, od 2000 do 2500 evrov. Če teže dopusta niti ne štejem.

Ker v takih primerih mnogi omenjajo številne pravice, ki po (pravljični) evropski zakonodaji pripadajo oškodovancem, čeprav jih letalske družbe obravnavajo slabše kot vreče krompirja, naj takoj povem, kako se je končalo najino iskanje pravice. Dobila sva čisto ničlo.

Najprej sem za nasvet spraševal odvetnike, potem sem se obrnil na evropski potrošniški center na ministrstvu za gospodarstvo in na nemški potrošniški center, pozneje so se oni obrnili še na zvezni organ ADR (ne vem, kaj točno pomeni). V nevednem obupu sem pisaril še na nemško veleposlaništvo v Sloveniji, na slovensko v Nemčiji, na krovno letalsko podjetje Etihad ... Iz Etihada so se lepo opravičili in mi zaželeli vse dobro, v slovenskem državnem potrošniškem centru so bili vedno na razpolago. V nemškem so me več mesecev opozarjali, naj bom potrpežljiv ...

In to kljub dejstvu, da sta ameriška sopotnica in nemški sotrpin z istega leta že mesec dni po zamudi od letalca prejela odškodnino. Air Berlin je slabo leto pozneje propadel in spoznal sem, da sem zapravljal čas. Strah pred letenjem je zato povsem utemeljen. In naj vas stereotipi o nemški urejenosti in pravičnosti nikar ne zavedejo. Toda po dveh letih človek pozabi na vse. Toliko v tolažbo oškodovancem vseh letov. Adria ne more biti izjema. Prav nam je, zakaj pa letimo!