V nadaljevanju preberite:

Ena od posledic Logarjevega dolgotrajnega oklevanja je, da je véliki izzivalec slovenske politike izgubil nadzor nad časovno dinamiko lastne politične strategije. Odločitev, ki bi bila še v nedavni preteklosti prava senzacija, je minila s presenetljivo brezbrižnostjo.      

To je prejkone zato, ker se Logarjeva odločitev, da se bo potegoval za predsednika SDS, večini zdi oddaljena, meglena želja. Ustanovitev nove stranke bi imela neposredne posledice (še zlasti, če bi jo, podobno kot Péter Magyar, Logarjev disidentski desni kolega na Madžarskem, popeljal na evropske volitve), napoved kandidature na najvišji položaj v SDS pa izpade bolj kot pismo Božičku: iskrena in celo prikupna želja, ki pa se zdi brez podlage v realnosti.

Logar bi si bil gotovo želel, da mu te poteze ne bi bilo treba potegniti. Po tridesetih letih vodenja stranke, treh porazih (v letih 2008, 2014 in 2022), dveh »izenačenjih« (v letih 2011 in 2018) in petnajstih letih stagnacije bi marsikdo pričakoval, da se bo Janez Janša umaknil z vrha SDS in omogočil tranzicijo pod pomlajenim vodstvom. To bi bila najboljša opcija za SDS – zlasti pa za Logarja. Za slovensko politično kulturo pa bo bolje, če bo zares prišlo do odkrite tekme znotraj stranke.