(SATIRA) Otrokove pravice in ptičja farma po slovensko

Če bi sodniki (denimo slovenski) premogli samo kanček modrosti legendarnega kralja Salomona, bi bila sodba o tem, kdo od skreganih staršev naj skrbi za otroke, preprosta kot pasulj. Morda bi zadoščalo zgolj vprašati otroke o njihovem počutju. Ampak če otroške govorice noče slišati vrsta sodnikov, potem imamo problem. Odrasli se pretepajo tako, da tolčejo po otrocih, sodniki pa jim v tepežu pomagajo.

Zdaj vemo, da primer ni bil dodeljen sodnici na primeren način in da jo bremeni vsaj očitek družinske povezanosti z očetovim znancem. Toda pristranskega odločanja niso zaznali njeni šefi, niso ga zaznali niti sodniki na višji instanci in celo ustavni sodniki ne. Iz razlage Evropskega sodišča za človekove pravice lahko razberemo, da se nista izkazala niti center za socialno delo niti policija. In to v državi, ki se trka po prsih, kako zgledno pravična je, kako skrbi za otrokove pravice, njihovo zdravje in srečo. Pa tako preklemano malo bi bilo treba! Samo prisluhniti bi jim morali ti velemojstri otrokovih pravic.

Predsednik vlade se rad jezi, da ga mediji ne razumejo najbolje. Potem pa skupaj z vsemi svojimi ministranti in blagajniki mimogrede ugotovi, da si upokojenci letos ne zaslužijo božičnice. Luka z meseca mu pritrjuje, da za upokojence božičnica sploh ni omembe vredna in da je tako in tako vseeno, če drobiža ne dobijo. Ampak bolj zanimiva je matematika električnega genija, ki pravi, da so upokojenci že januarja prejeli več kot osemodstotno povišanje pokojnin in naj bodo veseli te širokogrudnosti.

(SATIRA) Butale so, na srečo, varne

Genialec po nerodnosti ali nesreči po naključju »pozabi«, da je tistih osem odstotkov padlo upokojencem na račun inflacije in draginje iz prejšnjega leta, ko so cene hrane in pijače po uradno priznani statistiki krepko presegle drobiž, ki ga premier potem še leto dni kasneje meče na menda preobilne upokojenske krožnike. Potem ko so za nazaj dobili manjšo poravnavo svoje revščine od dejanske rasti stroškov, jim prvi vladar zabrusi, da so tako in tako dobili preveč in jim nekaj drobiža na svoje veselje še praznično odščipne za nazaj. Slovenski Robin Hood, ki jemlje revnim, se potem čudi javnomnenjskim anketam, ko indeks priljubljenosti strmoglavlja, pa tega prostega pada ne reši niti sto fotografij ekspres avdience pri princu Donaldu, še manj trepljaji in objemi z Macronom. S francoskimi trepljaji upokojenci težko poplačajo ekstra zasoljene omrežnine.

Te bodo šele polepšale indeks nepriljubljenosti, če drugih davkov niti ne računamo. Z električnimi ekstraprofitnimi šoki nas želi prevzgojiti v sove, čuke in druge nočne ptice, benti kakih 600.000 upokojencev (pa še ne govorimo o lastnikih sončnih elektrarn, da ne bo pomote!). Omrežnino so električni mojstri (samo ne vprašajte jih po plačah) v najbolj iskanem časovnem bloku tako oderuško zasolili, da je štirikrat do petkrat dražja kot v drugem najbližjem časovnem bloku in vsaj 300-krat dražja kot v času spanja. Naj povedo, v katerem monopolnem svetu si še tako nonšalantno privoščijo podobne podražitvene rekorde. Takšne ekstarprofite prenese samo še ptičja farma za sove in čuke.

Revolucionarna reforma, ki redi posamezne sloje kraljestva, na stežaj odpira vrata prepirljivcem, hujskačem in piscem nove zgodovine. Šele 80 let po padcu nacizma smo namreč končno izvedeli strogo varovano skrivnost, da so partizani, še posebej poslanske partizanke, tesno sodelovale s Hitlerjevimi enotami. Oni, borci za pravice domobrancev, pa so bili (menda) od vedno strogo proti nacistom, nikoli se niso borili za čisto slovensko raso, streljali so na okupatorje, trpeli po taboriščih, se borili z ramo ob rami z vsemi zatiranimi narodi, skupaj z ubogimi pregnanci, revnim proletariatom, Romi in drugimi trpečimi z vsega sveta.

Končno so morali z resnico na dan, zato so oblekli partizanske kolaborantke v SS-uniforme. V tej državi se le še najbolj žlahtni domobranci krčevito upirajo partizanski represiji, počistili bodo z nacisti in z vso mafijo, ki mesari reveže po svetu, na čelu z nesramnimi Palestinci, ki tlačijo uboge Izraelce. Nikoli niso bili na strani agresorjev, na strani neskončno lakomnega kapitala, nikoli niso zaplinjali upornikov po ljubljanskih ulicah, nikoli preprodajali orožja. Ves svet živi v nevednosti. Zato morajo partizanom in vsem njihovim podpornikom, še posebej v parlamentu, končno v obraz povedati, kdo je v resnici zmagal v drugi svetovni vojni.