V kolumni preberite: 

»Vsi smo pravzaprav propagandisti, tako kot smo vsi žrtve propagande.« To misel je britanski zgodovinar Philip Taylor zapisal leta 1990. V davni preteklosti, torej, ko so pametni telefoni in družbena omrežja obstajali samo v glavah redkih vizionarjev, piscev znanstvenofantastične literature. Takrat je propaganda rohnela zgolj in samo iz televizijskih in radijskih sprejemnikov, tudi s kinematografskih zaslonov ter časopisov in revij pa fotokopiranih pamfletov, ki so si jih ljudje skrivoma podajali pod mizo. Pa gostilniških omizij in klepetov ob kavici ali »čiku«.

Tako pa se Taylorjev preblisk dobro stara, vsako leto je celo bolj aktualen in resničen. Danes propaganda kroži še po spletu in telefoni zabrnijo, ko nam jo nekdo posreduje kot sporočilo. Zares je nepredstavljivo, da bi ji lahko ubežali. Zlasti ko vojna poteka v Evropi – tudi na območju, ki je bilo do leta 1918 del Avstrije. Tako kot Slovenija (le dodati še moramo, da tudi pri nas živijo neonacisti, in že pridemo do propagandnega opravičila, zakaj bi nas kakšna sosednja država želela s »posebno vojaško operacijo osvoboditi«).