V nadaljevanju preberite:

Cui bono, v čigavo korist, so se radi spraševali že stari Rimljani. Seveda z zaključkom, da je zločina najbrž kriv tisti, ki ima največ od njega. Dva tisoč let pozneje je cui bono stalnica večine kriminalk, knjižnih in televizijskih. Je tudi najljubše vprašanje teoretikov zarot ter drugih samooklicanih »skeptikov« in »neodvisnih mislecev«, ki polnijo razprave na družbenih omrežjih. V njihovem svetu se namreč vse zgodi z jasnim razlogom, hudodelci pa so, izmenjaje, ali zli veleumi ali pasivni avtomati (se pravi dobričine, ki ne »morejo drugače«, kot da storijo nekaj zlega, ker da so jih drugi v to prisilili, in v resnici so ti »drugi« tisti, ki si zaslužijo naš prezir). In če cui bono spremlja že posamezne smrti, morda ni presenetljivo, da se pojavi tudi takrat, ko število ubojev in umorov sega v stotisoče, žal, celo v milijone – ko izbruhne vojna. Cui bono je vprašanje, ki ga vedno znova v ospredje postavlja vojna propaganda.