Putindiotska pravična vojna

Če sta Emmanuel Macron in Olaf Scholz za tisto dolgo kremeljsko mizo ure in ure poslušala Putinove pravljice, je Janez sklenil, da mora osebno k Zelenskemu, ker mu bo zagotovo lahko pomagal. Malce užaljen, ker ga Vladimir Vladimirovič ni povabil na moskovske pravljice, je pričakoval, da vsaj Volodimir Oleksandrovič komaj čaka na obisk predstavnika neke na mednarodnem parketu nepomembno majhne in prav nič vplivne države. Po tej logiki Janezovega obiska Zelenski in njegovi sodelavci zadnje dni res niso imeli drugih skrbi od teh, da bi sprejemali na desetine podobnih obiskov. In če je v Kijev odpotoval Sean Penn, zakaj ne bi še zvezdnik Janez Ivan? No, Sean Penn je v nasprotju z njim v ukrajinsko prestolnico vendarle prišel in tudi posnel kar nekaj kadrov, s katerimi svetu pripoveduje, kdo je pravzaprav nacist v tej vojni. Morda bo prepričal kakega putindiota. Kajti še hitreje, kot se je z naslovnic umaknila kovidomanija, so putindioti nadomestili precej utrujene kovidiote. Janez pa je spet pristal na vseh štirih: obisk v Kijev je prestavil na sv. Nikoli in se s Putinovo pomočjo ni prikazal niti v Celju.

Vsega je kriv dober tek

Iz Janezovega urada za verbalne delikte so z gnusom zavrnili natolcevanja, da je bila zanj pomembnejša predvolilna podoba v slogu političnih odrešenikov, ki kot Batmani rešujejo svet iz stisk. Prav tako so ogorčeno zavrnili pomisel, da bi šlo za še en konkreten primer slovenske slabe obveščenosti. Čeprav so letalske družbe že pet dni prej sprejele odločitev, da ne bodo letele v Ukrajino, tuji novinarji pa so se odpravili v Kijev, oboroženi z vso opremo za vojne razmere. Najšibkejši ameriški predsednik je že dolgo prej napovedal, da se bo napad zgodil 16. februarja, a je kitajski kolega Putina prepričal, naj vendarle počaka do konca olimpijskih iger. Janez je le še enkrat dokazal, da mu ruski obveščevalci ne pošiljajo več strogo zaupnih rdečih biltenov. Ma niti ameriška Cia in niti madžarski člani madžarsko-ruskega prijateljstva ne.

Še kolegica Eugenija Carl se je čudila, kako si Janez upa na ukrajinsko fronto, v Celje pa ne. Junak, pač, ki si upa ljudi zmerjati in žaliti iz varnega tvitfotelja, a se izmika odgovornosti za svoja dejanja: »Ne, saj jaz ljudi ne žalim, jaz samo analiziram. Sovražni govor je del moje demokracije. Če bom jaz uglajeno svinjal, bom narod učil krščanskih vrednot. Bo že Franci našel priliko iz Svetega pisma, ki pojasni vsa moja ravnanja.«

Italijanski general in poveljnik okupirane Ljubljane Mario Robotti je leta 1942 pisal svojim podrejenim: »Si ammazza troppo poco! Ubijate premalo!« Tako razmišljajo vsi veliki diktatorji po svetu. Včasih jih zgodovina preseneti, ampak tokrat je Putin presenetil zgodovino. Komu mar za tisoče mrtvih, milijone pregnanih, ki so izgubili svoje sanje, toploto in dom. Evo, vojna v Ukrajini bi, ne moreš verjeti, malo manjka, skoraj poenotila slovensko politiko. Zato nas res zanima, kako se bo morda enotna Slovenija postavila proti. Hic Rhodus, hic salta, Evropa. Zdaj naj pokaže, kako pleše, Evropa! In ni res, da ne more ustaviti vojne v Ukrajini. Saj je napadena tudi sama. Naj zamrzne rusko premoženje v Evropi, ustavi vse ruske banke, vse poti in gospodarske posle ... Putin je odnesel šalo in dvoživost. Ne more v enem delu Evrope goreti država, v drugem pa smo sicer z besedami proti vojni, ampak še zmeraj prijazno dvolično trgujemo s tistimi, ki bruhajo ogenj in bedo na nas. Vsak nakup plina, nafte, prodaja zdravil in tehnične opreme, vsak sproščen dolar pomaga Rusiji v agresiji na Ukrajino in Evropo hkrati.

Še včeraj so najvišji državniki, ne samo Janezi, mislili, da je najbolje delovati po Viktorjevo, malo po evropsko in malce putinsko. Kakor nam več pade. Največji prijatelji Slovenije so hkrati prijatelji naših sovražnikov. Ali so taki »prijatelji« potem še prijatelji? Ali obstaja prijateljska in hkrati sovražna dvoživka?

Predsednik Pahor se je 30 let pozneje opravičil izbrisanim za vse krivice, ki so jim bile storjene. Pohvalno. Toda, ali je mogoče krivice popraviti z besedami, medtem ko ministri še naprej stojijo vsi v vrsti s figo v žepu? Kaj pa tisti, ki so izbrisane izbrisali? So oni prijatelji ali sovražniki današnjega predsednika države in pravne države? Je imel Pahor priložnost že pred dolgimi leti popraviti krivice? Če lahko zastara žalitev, ali zastara tudi zločin izbrisa? Lahko s takim madežem na čelu vseeno vodiš državo?