Priložnost naredi tatu

Med služenjem vojaškega roka sta se mi ponudili dve priložnosti, ki ju nisem izkoristil: zavrnil sem vabilo v zvezo komunistov, kar plačujem še danes, saj poznam le redke veljake tako levih kot desnih strank. Druga pa je bila priložnost, da si dam narediti tatu. V osemdesetih je bilo služenje vojaščine skoraj edina priložnost, da si prišel do tatuja. Moji géneti (vrstniki) so si ga dali narediti na notranji strani podlakti, vseboval je kratico JNA, datum in znak vojaške specialnosti; bolj navdušeni nad lepšim spolom so si namesto vojaškega simbola raje omislili sireno ali drug prsat ženski lik.

Nekaj let pozneje sem se z vojaškimi tatuji spet srečal na študentski praksi v Nemčiji. Leta 1990 sem v bolnišnici v Wiesbadnu vsako jutro bolj ali manj uspešno jemal kri na kardiološkem oddelku. Med bolniki so prevladovali starostniki in precej jih je imelo tetovaže v spomin na služenje v wehrmachtu. Ko sem povedal, da sem iz Juge, so mi začeli pripovedovati, kje na Balkanu so med vojno služili ... se nato zamislili ... in umolknili.

Tetoviranje pomeni vstavljanje barvil v spodnje plasti kože, ki tam ostanejo. Tatu je kot poroka – zvestoba do groba. Zato mora biti odločitev za tatu premišljena, predvsem pa mora biti premišljena izbira motiva oziroma podobe (kot izbira partnerja v zakonu). Poseg je dolgotrajen in zelo boli (v primerjavi s poroko). Poleg tega tetoviranje ni brez določenih tveganj (tudi poroka ni); lahko pride do različnih okužb ali alergijskih reakcij na barvilo. Najpogostejši neželen učinek tetovaže je nezadovoljstvo z njo. Bodisi vam vtetovirana podoba ni več všeč ali pa se z osebo, katere ime ste ovekovečili, razidete. Če je nezadovoljstvo prehudo, je tatu mogoče odstraniti, za kar potrebujete laser, ali pa spremeniti, za kar potrebujete dobro idejo. Čas je namreč tatujev največji sovražnik.



V zadnjih letih so tatuji postali zelo priljubljeni, po neki raziskavi naj bi bila v ZDA tetovirana kar petina odraslih. Večinoma gre za estetsko tetoviranje, saj je tatu stvar okusa. In okusi so različni. Največji oglaševalci tetovaž so športniki, predvsem tisti, ki kažejo veliko kože (zato zimski športi pri tem ne prednjačijo) in filmske ter druge medijske zvezde. Celo naš predsednik, ki da zelo veliko na zunanji videz (in manj na poroko), se je pred nekaj poletji zeitgeistovsko ovekovečil z (začasnim, nota bene) tatujem delfinčka.

Tetovira se tudi zaradi medicinskih indikacij – onkološkim bolnikom se tako označi področje telesa, ki ga je treba obsevati, ženskam po operaciji dojke vtetovirajo kolobar prsne bradavice. Leta 1991 najdeni Ötzi, prvi bolnik z dokazano boreliozo, je imel vsaj 50 tetovaž, ki bi lahko bile posledica zdravljenja artritisa z akupunkturo pred 5300(!) leti. Kozmetična tetovaža ali trajni make-up pa je za tiste, ki nočejo vsako jutro zapravljati časa za ličenje. Vedno se zbudiš perfektno naličen, in tudi če te vržejo iz postelje sredi noči, si videti super. Nič te ne more presenetiti. Edino bolezen. Tragikomično je takrat, ko oseba s trajnim ličilom hudo zboli in potem z videzom kot iz škatlice leži na smrt bolna v enoti za intenzivno zdravljenje ...

V drugi svetovni vojni so pripadnikom bojnih enot SS na notranjo stran leve nadlakti vtetovirali krvno skupino, da bi v primeru potrebe lahko prejeli transfuzijo ustrezne krvi. Odlična zamisel, a spet se je vpletel čas, tatujev največji sovražnik. Saj veste, kako se je za esesovce končala druga svetovna vojna. Po koncu vojne so izdajalske tatuje mrzlično uničevali, saj so jih na račun krvnoskupinskega tatuja veliko ujeli in jim sodili. A enemu največjih zločincev med njimi, Josefu Mengeleju, se je prav zaradi odsotnosti tatuja uspelo izogniti prijetju. Zaradi narcisizma svojega telesa ni želel kaziti s tatujem, zato je poseg odklonil. In kot je krvnoskupinski tatu marsikateremu vojaku na bojišču rešil življenje, je njegova odsotnost paradoksalno rešila življenje angelu smrti.

Kako je s tatuji v našem Univerzitetnem kliničnem centru? Pri nas imamo od leta 2013 Navodila za osebno urejenost zdravstvenih in drugih delavcev, ki navajajo, da »večje tetovaže in pirsingi na vidnih mestih niso primerni«. Meni v odsotnosti tetovaž in pirsingov težave povzroča edinole zahteva, da mora biti »zgornji del uniforme zapet«, ker sem zadnje čase nekoliko razširil svoj kontekst. Nekaj raziskav je pokazalo, da pri določenem delu bolnikov tatu zmanjša verodostojnost zdravstvenega delavca, še posebno pa so problematični obrazni pirsingi. Tatuji bolj škodijo zdravstvenim delavkam, saj so bile v raziskavi, opravljeni pri 150 odraslih bolnikih, manj zaupanja vredne kot moški zdravstveni delavci ne glede na tetoviranost. O vzrokih, ki jih imajo odrasli bolniki za tovrstno diskriminacijo, lahko le ugibam.

Kljub dejstvu, da tatu moje zdravniške verodostojnosti pri bolnih otrocih najbrž ne bi kaj prida omajal, me več kot trideset let po vrnitvi iz vojske še vedno ne mika. In članstvo v katerikoli partiji tudi ne. A nič od navedenega me ne moti. Gre le za stvar okusa. Okusi pa so različni.

***

Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti,  scenarist in dramatik