Prijazna šola

Že nekaj časa lahko na televiziji opazimo oglase za kakšno od licenciranih srednjih šol, ki se promovira kot šolarjem ali dijakom prijazna. Med vrsticami svojim morebitnim odjemalcem obljublja, da se bodo do dokazila o svoji izobrazbi prebili brez pretiranega napora.

To, da je izobrazba vse bolj tržno blago, plačljivo, merljivo, bojda tudi unovčljivo, je že dolgo znano, a bolj kot to se zdi pri omenjenih ponudnikih pomembna prav besedna zveza: otroku prijazna šola.

Otroku prijazna šola je postala splošno sprejeta družbena vrednota, povsem samoumevna in neproblematična. Kaj je lepšega kot šola, ki razume otroke, ki v njih vidi neprecenljive zaklade, iz katerih je treba samo izbezati njihovo vsemogočno bogastvo? Kaj je bolj logičnega kot šola, ki snov podaja na čim bolj enostaven, dostopen, razumljiv, celo zabaven način? Šola naj bi bila torej predvsem institucija, ki bo bodoče odrasle, vestne in delovne državljane, obvarovala slehernih travm in jim priskrbela lepo vstopnico za življenje.

Kaj je narobe s to podobo šole? Več reči. Predvsem ni nobenega lahkega preskoka iz otroštva v odraslost. Ni življenja brez takšne ali drugačne travme. Nadalje je napačna predpostavka, da otroci sanjajo zgolj o tem, kako bi na najlažji način prišli do rezultatov. Za mladost je res značilno, da se nagiba k obratovanju po liniji najmanjšega odpora, a šoloobvezni otrok zna vzljubiti tudi izzive, predvsem pa dokaze, da jih je sposoben premagati. Z njimi pridobiva boljšo samopodobo, samozavest, da bo lahko v življenju kos tudi večjim težavam, kot so poštevanka, pregovorno nagajiv rodilnik ali beseda življenje v slovenščini.

Predvsem pa je napaka v tem, da se znanje in učenje poskuša predstaviti kot zabavo, kot nekaj lahkotnega in neproblematičnega. Znanje, vednost, učenje je proces, ki po definiciji ni in ne more biti mačji kašelj.

Seveda lahko v priljubljenih temah uživamo ali čutimo zadovoljstvo ob osvajanju pomembnih podatkov, a pogosto je snov, ki jo spoznavamo v šoli, zahtevna, kompleksna, mestoma dvoumna. Zato je šolanje tudi naporen proces. Toda prav zato, ker zahtevata od nas čas in mestoma nepredstavljive napore, sta šola in učenje lahko tudi vir užitka in zadovoljstva. Seveda ni razloga, da je učitelj pri podajanju zahtevnih tem namerno zapleten ali da poskuša zmesti svoje poslušalstvo. Prav tako ni razloga za kakšno krutost ali izživljanje nad otroki, toda treba je preprosto sprejeti dejstvo, da je pridobivanje izobrazbe samo po sebi včasih kruto.

V sami strukturi znanja in vednosti je nekaj travmatičnega, saj študijska snov pogosto spodbija naša prepričanja, izziva naše predsodke in nas sooča z našimi stereotipi. Nič od tega ni zabavno ali lahkotno. Nasprotno, pogosto lahko novo znanje spodkoplje jedro naše biti, je vir tesnobe, saj terja, da si svet zgradimo na novih temeljih. V tem je tudi bistvo šolanja in znanja: da ne vztrajamo na okopih svojih občutkov, ampak da nas nova vednost pahne z njih in nas odpre za svetove, ki jih ograjeni v svoja apriorna prepričanja ne bi nikoli spoznali.

Če šolo kar naprej predstavljamo kot prostor, prijazen do otrok ali pozneje dijakov ali celo študentov, potem te otroke, dijake, študente oropamo tudi zadovoljstva, da jim je z dobrimi študijskimi rezultati uspelo napraviti nekaj pomenljivega. Oropamo jih izkušnje, kaj pomeni premagovanje na videz nepremagljivih ovir. Zakaj ne bi bila šola težka, a poštena do vseh svojih učencev? Zakaj ne bi bilo učenje naporno, a vredno napora? Zakaj ne bi v družbi svojih mladih učili, da je pridobivanje izobrazbe sicer podvig, a da se v življenju redkokateri užitek in uspeh kosa prav s tem?

Seveda obstajajo boljše in slabše šole, tako kot obstajajo boljši in slabši učitelji – šola kot noben drug sistem v družbi pač ne bo nikoli popolna. A najslabša šola je tista, ki je otroku prijazna.