article__infobox-text">Prilagoditve niso namenjene le tistim, ki sodijo v medicinske okvire definicij slepote ali slabovidnosti, temveč veliko širši populaciji.

Ukrepi, ki jih država v obliki tehničnih zahtev predpisuje za odpravljanje ovir za slepe in slabovidne, so v veliko okoljih vzeti kot nebodigatreba, kot nekaj, kar le povečuje stroške, namenjeno pa je le majhni populaciji oseb. A v resnici ni tako. Prilagoditve niso namenjene le tistim, ki sodijo v stroge medicinske okvire definicij slepote ali slabovidnosti, temveč veliko širši populaciji. In tudi ukrepi niso tako zelo neizvedljivi in nerazumno dragi.

Ni treba, da so osvetljene vse ulice v mestu in vsi prehodi za pešce enako močno, a tisti najbolj prometni bi morali biti. Napisne table v javnih ustanovah in tudi podjetjih so lahko opremljene z malo večjimi črkami, stopnice na zunanjih površinah označene z oznakami na robovih, steklena vrata in stene z opozorilnimi nalepkami. V trgovinah bi lahko imeli na voljo vsaj povečevalna stekla, če že deklaracije ne morejo biti večje. Mogoče je spodbujati znanje o tem, kako prilagodimo nastavitve na napravah, da si olajšamo branje sporočil, da si naredimo bolj prijazno okolje v službi pri rabi računalnika. Obstaja cela vrsta mehanizmov, ki omogočajo taka izobraževanja, le izkoristiti jih je treba, za vse zaposlene. Gre za ukrepe, ki so potrebni zaradi vseh tistih, ki slabše vidimo, ne le za tiste, ki so slepi ali slabovidni.

Predvsem pa moramo biti pozorni. Pozorni do svojcev, ki morda prikrivajo svoje težave z vidom zaradi bojazni, da bodo izgubili vozniško dovoljenje ali da si bomo o njih mislili, da ne zmorejo samostojnega življenja. Pozorni do sebe in svojih težav. In pozorni do tega, kaj lahko sami storimo v družbi zase in za druge, da bomo vsi videli bolje. Še zmeraj nam manjka sposobnosti gledanja s srcem. Ko bomo znali gledati s srcem, bomo znali pomagati sebi in drugim, da bomo lažje videli, tudi če imamo manjše ali večje težave z vidom. In zato moramo včasih premagati strah in iztegniti roko, se dotakniti drugega človeka in mu s preprosto gesto pomagati.

Ali kot pravi Marino Kačič, profesor na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, slepota ima pridih mističnosti. Splošno mnenje je, da so slepi ljudje nemočni. Namesto besed slepota ali slabovidnost Kačič raje uporablja besedni zvezi huda ali hujša okvara vida, ki označujeta stopnjo težav z očmi. Če pogledamo na vprašanje vida z zornega kota osebe, ki je po medicinski definiciji slepa, a sebe dojema kot osebo s hudo okvaro vida, bomo lahko hitro razumeli, da je paleta posameznikov, glede katerih se moramo vprašati, kako bodo v tem okolju živeli in delovali in kako bodo videli, zelo široka.

Vidim – ne vidim. Vmes pa vsi odtenki vida, v katerih se znajdemo vsi.

------------------
Nataša Luša je direktorica Dela.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dobro jutro!

Preobremenjenost

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin