Sneg, mrzel zimski dan, smučišče. Nasmejani obrazi, zardela lica. Odsevni brezrokavniki. Na enih piše »slepi smučar«, na drugih »spremljevalec«. Veliko otrok. Ponos, da zmoremo, eni in drugi. Tisti, ki vidimo, in tisti, ki ne vidijo ali vsaj ne dovolj. Predvsem tisti, ki vidimo, smo ponosni na to, da smo sposobni biti spremljevalec na smučeh, saneh ali tekaških smučeh nekomu, ki ima le malo preostalega vida ali ga sploh nima. In veselje v očeh otrok, ki so zunaj, na snegu s starši, ob dejavnosti, ki je sicer ne morejo početi z njimi, to je oditi na smučanje ali sankanje, ker starši ne vidijo ali vidijo premalo, da bi lahko bili varna družba svojim otrokom.

Po podatkih medobčinskih društev slepih in slabovidnih Slovenije je bilo konec leta 2018 vanje vključenih 3666 oseb, od tega 1950 slepih in 1718 slabovidnih. Številka ne zajema vseh, ki imajo težave z vidom ali njegovim pomanjkanjem, saj je članstvo v društvih prostovoljno in ne pokriva vse populacije. To je veliko ljudi, in če prištejemo še njihove družinske člane, lahko ugotovimo, da je zaradi težav z vidom prizadet nezanemarljiv del populacije.

Dobra novica je, da so na Očesni kliniki UKC Ljubljana začeli izvajati program celostne rehabilitacije slepih in slabovidnih, s katerim bodo ljudi, ki so izgubili vid, usposabljali za čim bolj neodvisno življenje. Še boljša novica je, da so sredstva za financiranje novega programa zagotovljena in da bo vanj predvidoma vključenih 350 ljudi na leto, za rehabilitacijo pa bo zdravstvena blagajna namenila 280.000 evrov.

Čeprav obstaja sistem rehabilitacije na državni ravni in je mreža društev, ki pomagajo ljudem s tovrstnimi težavami, razpredena zelo enakomerno po vsej Sloveniji, se veliko ljudi, predvsem starejših in njihovih svojcev, s težavami spoprijema samih, po svojem najboljšem vedenju in znanju. Ko sem se sama prvič bolj od blizu srečala z ljudmi, ki so imeli težave z vidom, veliko večje od mojih, sem dojela, da je vprašanje okvar vida veliko širše od številk na začetku tega prispevka. Poleg oseb, ki imajo prirojene napake ali se jim je vid hudo poslabšal zaradi nesreč ali bolezni, je starostno slabšanje vida oziroma povečevanje težav z njim nekaj, čemur ne ubeži nihče. A se zdi, da kadarkoli govorimo o slepih in slabovidnih, mislimo le na tisti del populacije, ki ima res hude okvare vida, prezremo pa ali se ne zavedamo vseh drugih, katerih težave so sicer bistveno manjše, a močno posegajo v polnost življenja. Enako kot takrat, ko govorimo o arhitektonskih ovirah, mislimo le na invalide na vozičkih, pozabimo pa na cele množice mamic in očkov, ki v vozičkih prevažajo svoje malčke.

Skoraj vsi se v nekem življenjskem obdobju znajdemo pred težavo, ko postanejo ulice in prehodi za pešce premalo osvetljeni, napisi na vratih ambulant v zdravstvenih domovih, bolnicah in na vratih uradov premajhni, tisk na deklaracijah živil in drugih potrošnih izdelkov predroban, roke prekratke pri branju časopisov in knjig. A to so le malenkosti, ki jih lahko rešujemo z rahlimi prilagoditvami. Črke na zaslonih monitorjev, tablic in telefonov lahko povečujemo. Kupimo si očala za branje. Izogibamo se vožnji ponoči. Kaj pa se zgodi, ko so težave nekoliko večje? Take, ki jih ne moremo ali ne znamo reševati sami z enostavnimi tehničnimi rešitvami, za sistem pa so še zmeraj premajhne, da bi jih zaznal?

Prilagoditve niso namenjene le tistim, ki sodijo v medicinske okvire definicij slepote ali slabovidnosti, temveč veliko širši populaciji.

Ukrepi, ki jih država v obliki tehničnih zahtev predpisuje za odpravljanje ovir za slepe in slabovidne, so v veliko okoljih vzeti kot nebodigatreba, kot nekaj, kar le povečuje stroške, namenjeno pa je le majhni populaciji oseb. A v resnici ni tako. Prilagoditve niso namenjene le tistim, ki sodijo v stroge medicinske okvire definicij slepote ali slabovidnosti, temveč veliko širši populaciji. In tudi ukrepi niso tako zelo neizvedljivi in nerazumno dragi.

Ni treba, da so osvetljene vse ulice v mestu in vsi prehodi za pešce enako močno, a tisti najbolj prometni bi morali biti. Napisne table v javnih ustanovah in tudi podjetjih so lahko opremljene z malo večjimi črkami, stopnice na zunanjih površinah označene z oznakami na robovih, steklena vrata in stene z opozorilnimi nalepkami. V trgovinah bi lahko imeli na voljo vsaj povečevalna stekla, če že deklaracije ne morejo biti večje. Mogoče je spodbujati znanje o tem, kako prilagodimo nastavitve na napravah, da si olajšamo branje sporočil, da si naredimo bolj prijazno okolje v službi pri rabi računalnika. Obstaja cela vrsta mehanizmov, ki omogočajo taka izobraževanja, le izkoristiti jih je treba, za vse zaposlene. Gre za ukrepe, ki so potrebni zaradi vseh tistih, ki slabše vidimo, ne le za tiste, ki so slepi ali slabovidni.

Predvsem pa moramo biti pozorni. Pozorni do svojcev, ki morda prikrivajo svoje težave z vidom zaradi bojazni, da bodo izgubili vozniško dovoljenje ali da si bomo o njih mislili, da ne zmorejo samostojnega življenja. Pozorni do sebe in svojih težav. In pozorni do tega, kaj lahko sami storimo v družbi zase in za druge, da bomo vsi videli bolje. Še zmeraj nam manjka sposobnosti gledanja s srcem. Ko bomo znali gledati s srcem, bomo znali pomagati sebi in drugim, da bomo lažje videli, tudi če imamo manjše ali večje težave z vidom. In zato moramo včasih premagati strah in iztegniti roko, se dotakniti drugega človeka in mu s preprosto gesto pomagati.

Ali kot pravi Marino Kačič, profesor na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, slepota ima pridih mističnosti. Splošno mnenje je, da so slepi ljudje nemočni. Namesto besed slepota ali slabovidnost Kačič raje uporablja besedni zvezi huda ali hujša okvara vida, ki označujeta stopnjo težav z očmi. Če pogledamo na vprašanje vida z zornega kota osebe, ki je po medicinski definiciji slepa, a sebe dojema kot osebo s hudo okvaro vida, bomo lahko hitro razumeli, da je paleta posameznikov, glede katerih se moramo vprašati, kako bodo v tem okolju živeli in delovali in kako bodo videli, zelo široka.

Vidim – ne vidim. Vmes pa vsi odtenki vida, v katerih se znajdemo vsi.

------------------
Nataša Luša je direktorica Dela.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dober dan!

Preobremenjenost

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin