Portorož 1905

Potem ko vsi kar tekmujejo, kako bi bolj popljuvali tvoj rojstni kraj, mu je težko pisati hvalnice. Pljuvajo ga zato, ker bi radi dokazali, kako so sami čez vse brihtni. Pa tudi zato, ker si kritike zasluži zaradi številnih pack gospodarjev, ki to niso. Vzeli so se z vseh vetrov, postavili stojnico, šotor, direktorsko pisarno, po naključju zasedli funkcijo na vasi.

Milijoni so šli mimo. Dirkači formule 3, Marcello Mastroianni, šahovski velemojstri, pojoče in plesoče zvezde, snemalci Čapovih filmov ... Cosulichi in Spinelliji so gradili hotele, mladi Popoviči so se bahali s spoliranimi avtomobili in novimi puncami, hodili so na festivale, tekmovali z vetrom na morju in v zraku, vlekli mreže, pametovali na kongresih, šli na kavico, v disko, na plesne vaje mojstra Jenka ... Več tisoč kruhoborcev molze fičenke na plaži. Večina sicer ne ve, kako zorati njivo, kako prijeti kipečo energijo. Pristana ne vidi, ne vidi topline, ne vidi žrtvovanih duš za najlepši istrski zaliv. Prišli so in izhlapeli. Zaliv pod Sv.



Lovrencem zacveti, ko se znebi tropa kobilic. Ko morje čez noč odplakne navlako, ko v kopno ujeta širjava seva naravnost vate in ujame še tebe, ko se sicer nemiren, nevaren in nepredvidljivo globok, razburkan ocean, v svojem zadnjem kotičku spremeni v eno samo krotko zdravilo, ki liže in zaliže vse rane. Ko nas iz plitvine opazuje radovedni brancin, ko dno preraste leščurjev pragozd in morski travnik kot prapočelo vsega. Moj zaliv in ukročeni ocean v njem sta večna, trop nasilnežev in kobilic pa muhe enodnevnice. Naj zgradijo lesen pomol za parnik, vrnejo osličke, tramvaj, presadijo posušene palme, prenovijo magazine, naj prepovedo vstop razbijačem in nadutežem, naj vrnejo leto 1905, da bom ležal brez težkih misli in skrbi, gledal kopaste oblake, bele čipke v noetovih barčicah ob promenadi, barkajole in hitra jadra, mlade Švedinje in rakovice, ki ne zinejo nobene.