V nadaljevanju preberite:

Bil je sneg in dež in bile so megle in nizki oblaki. Vojaki, ki jih je moralo zebsti, so lahko le gledali v neznano dolino. Njihov poveljujoči oficir je dobil nalogo, naj čaka, saj da je to najboljša in najvarnejša odločitev, dokler ne bo dobil ukaza, naj ravna drugače. Morda se je prav zato kasneje njegovo ime izgubilo, saj so prav vsi, ki bi polkovniku lahko ukazali, naj strelja, hoteli pozabiti, da se je karkoli zgodilo. Kot da bi lahko izbrisali čas ali ga pokazali kot namišljenega in prenesenega iz slabega spanca, polnega prikazni, ki jih velja zjutraj kar najhitreje pozabiti. Verjetno so prav zato izginili tudi posnetki in bile izgubljene besede, s katerimi so vojakom pojasnjevali, da bo treba obračunati z državnimi sovražniki. In prav to je moralo biti težko razumljivo, saj sovražnik ni bil več tuja vojska, ki bi nameravala napasti Jugoslavijo, kot so jim običajno pripovedovali na urah politične propagande, temveč bi morali streljati na razočarane in revne delavce.