Politika brez seksa

Saj ni res, pa je se je nekoč imenovala ena bolj trdovratnih časopisnih rubrik, dokler niso bizarnosti postale vsakdanje. Ameriški predsednik Trump bi si v tej rubriki včasih zagotovo zaslužil vsaj nekaj vrstic zaradi svojih številnih bizarnih izjav. A tako je bilo včasih, danes takšni, kot so Trump, pa pri nas Erjavec, Pahor, Janša, poganjajo družbena omrežja; ne, ker bi bili (toliko) bizarni, ampak ker so politiki, in v tem je bizarnost današnjega časa.

Politika si privošči nova družabna omrežja s prav neznosno lahkotno neodgovornostjo, kakor da gre samo za igrico. V resnici gre seveda za različico seksa, zelo podobno plačljivim erotičnim pogovorom, ki so se s telefonskih linij preselili na video streame. Stranke v obeh primerih plačajo, ne da bi v resnici seksale – in tako je tudi pri politiki. Odkar se je ta preselila na družabna omrežja, ni več niti kurba, ampak samo še iluzija.

Ne predstavljam si, da bi katera druga skupina razen omenjenih dveh na družabnih omrežjih tako nediskretno razstavljala svojo ponudbo. Gotovo so tudi znanstveniki in filozofi, ki radi razstavljajo svoje vsakdanje življenje, zgodi se, da kakšen znanstvenik javno ponerga čez drugega, vendar je nepredstavljivo, da bi svoje modre misli in formule iz laboratorijev vsak dan razstavljali na družabnih omrežjih in zanje zbirali všečke. Morda tudi to še pride na vrsto.

Povsod po svetu so klasični mediji jezni na svoje politike, da si upajo mimo njih neposredno nagovarjati ljudstvo. Očitajo jim vse mogoče, od pretirane samovšečnosti do nespodobnosti. Ameriški mediji so posebno hudi, ker jih njihov predsednik razglaša še za lažne in za sovražnike ljudstva. Zdaj pa so Trumpovo vojno napoved medijem razglasili tudi za nadvse blagodejno mano. Tako je, berem v agencijskih novicah, New York Times, časopis, ki si ga Trump rad privošči, lani povečal prihodke od naročnin za kar milijardo dolarjev. Druga Trumpova tarča Washington Post je menda lani samo v mesecu dni dobil milijon novih digitalnih naročnikov. Oddajo televizije CBS 60 minut pa je zaradi intervjuja s pornografsko igralko Stormy Daniels pogledalo kar 22 milijonov gledalcev, kar se ni zgodilo zadnjih deset let pri nobeni temi.

Če je to, kar ameriški mediji razglašajo o svoji nakladi in gledanosti res, zakaj so potem na Trumpa tako jezni? Norčevanje, ki si ga je minuli vikend v imenu združenja dopisnikov iz Bele hiše privoščila prav za ta namen najeta komičarka, kaže na nemočen bes novinarskega ceha, ker Trump spet ni prišel na njihovo gala večerjo. »Delate se, kot da ga sovražite, ampak ga v resnici ljubite. Pomagali ste ustvariti to pošast, zdaj pa z njo kujete dobičke,« je dejala komičarka Michelle Wolf in dodala, da bi morali Trumpu pravzaprav plačati. Potem jim seveda ne bi bilo treba plačevati nje, da z vulgarnim besednjakom peče na žaru predsednika, ki se bolje kot med novinarji počuti na Twitterju. Tam lahko brez zadržkov kritizira, obljubi ali grozi brez medijskih posrednikov. Je prvi ameriški predsednik, ki brezkompromisno daje košarico novinarski srenji; brez dvoma so mediji oziroma njihovi lastniki tudi zato jezni nanj.

Za Twitter so Trumpovi razglasi izjemno dragoceni, menda je celo najbolj zaslužen, da se ta medij, v katerem se izvrstno počutijo največji nergači in nezadovoljneži, še ohranja pri življenju, saj so njegovi vroči tviti zanj menda vredni kar dve milijardi dolarjev prihodkov na leto.

Zdi se, da gre za vojno med klasičnimi in novimi mediji v imenu iskanje nekakšne resnice. Ta je, kot ponavadi, le prikladen izgovor za iskanje dobička. Nič drugače ni pri nas, kjer se kot odmev te vojne že pojavljajo analize, kdo bo in koliko v volilni kampanji uporabljal klasične in kdo nove medije. Kdo bo torej uporabljal več slike in kdo večje besede. Kdo bo zmagal, ni mogoče vedeti, a zdi se, da bo čedalje bolj zmagovala poenostavljena, čim bolj črno-bela resnica – takšna, ki jo je mogoče učinkovito komunicirati prek Twitterja, Instagrama in drugih omrežij, omejenih na enodimenzionalno verbalno onaniranje. Brez pravega seksa.