Pokvarjeni svet

Se vam je v življenju že kaj pokvarilo? Na primer mikrovalovna pečica? Potem iščete serviserja, čakate, da pride njegov namestnik z dopusta in ga po dveh tednih vendarle dočakate? Ker ne ugotovi napake, jo odpelje v svojo delavnico in vrne čez en mesec. Pečica deluje natanko eno (1) minuto in spet mrkne. Ponovite vajo. Dva meseca sta minila, družina je živčna, ker zjutraj ne more segreti mislijev v mleku, popoldne ne pogreti špagetov od prejšnjega dne ... Naveličan čakanja kupiš novo pečico ravno na dan, ko serviser pripelje popravljeno staro. In zdaj imaš doma dve. O računih tokrat niti ne razpravljam. Praznik je, če serviser sploh pride. Kar pove vse o globini krize.
Pokvarijo se luči nad stopniščem, trgovec jih čez en mesec vendarle zamenja, ker so bile še v garanciji, ampak nujno potrebujemo električarja. Kličemo tri. Vsi so zasedeni. Četrti dvakrat obljubi in niti polkrat ne pride. Peti računa, ampak o tem danes ne. Pregorela je žarnica v avtomobilu, novi računalnik ima virus, novim sandalom odpade zaponka, na kuhinjski omarici so se polomili tečaji, popraviti je treba zamašene odtoke, vrt kliče kosca, živa meja vrtnarja, komarnik je sesut ... Tudi serviserja za komarnike čakamo do onemoglosti od pikov. Potem ga popravimo sami, ker je komarjev preprosto preveč.
Naj torej opravim »šnel kurz« za mizarja, električarja, vodovodarja, čevljarja ...? Pomislite, kakšne »tragedije« v eni sami družini, ki kljub trudu in prizadevanjem živi v vse bolj pokvarjenem svetu, ker so okvare hitrejše (in cenejše) od serviserjev.
Koliko okvar je šele v eni občini ali po vsem svetu? In če vi ne zmorete sproti popraviti svojega mikro sveta, kako je šele pokvarjen ves svet? Le koliko poguma morajo imeti potem vsi župani in predsedniki na svetu, da s takšno nonšalanco prevzemajo odgovornost? So res prepričani, da bodo zmogli? Ste prepričani vi, ki jim dajete glas?