Podgana

Zakaj imamo radi veverice, podgane pa sovražimo? To sem se vprašala, ko je nagajiva in debela veverica prečkala potko pred menoj in se spretno pognala navzgor po drevesnem deblu. Je stvar v repu? Ali kulturi? Nas muči »kolektivni spomin« na kugo iz 14. stoletja, ko so podgane pomagale širiti okužbo, zaradi katere je umrlo 25 milijonov ljudi?

Ali pa je morda problem v podobnosti? »Človek in podgana sta enako destruktivna,« je že leta 1935 zapisal slavni bakteriolog Hans Zinsser. »Zase vzameta vse, kar ponuja narava. In tako so se tako ljudje kot podgane razširili po vsem planetu, pri čemer ves čas med seboj tekmujejo, nemočni, da bi kljub trajni sovražnosti drugi druge uničili.«

Ljudem so podgane še najbolj podobne zato, je zapisal Zinsser, ker so se zaradi fizičnih potreb selile z vzhoda na zahod, pri čemer so bile vedno pripravljene – v nasprotju od skoraj vseh drugih živih bitij – začeti vojno proti lastni vrsti.

A obstaja tudi nekaj pomembnejšega: lahko smo tudi enako koristni. Jih sploh smemo sovražiti, ko pa vemo, da so večino poskusov pri raziskovanju novih zdravil izvedli prav na teh živalih? Za to, da živimo dlje, se moramo zahvaliti podganam.

Čemu so namenjena minska polja? Človek na ta način uničuje človeka. Ko se malce spametuje in se loti odstranjevanja min, za odkrivanje naletnih min vse pogosteje uporablja podgane. Nevarno opravilo, za katerega bi človek z detektorjem kovine potreboval 25 ur, pametni glodavec opravi v 20 minutah, ne da bi ga odneslo v zrak, ker je prelahek, da bi sprožil mino.

V Afriki so podgane naučili tega, da po vonju odkrijejo, kje se skriva vir tuberkuloze, in obstaja še cela vrsta stvari, ki gre pametnemu glodavcu dobro od rok, pravzaprav od smrčka. Zato bi morali vsaj na svetovni dan podgan, 4. aprila, razmisliti o tem, zakaj sploh sovražimo kakšno živo bitje.

Še posebno tisto, ki nam je tako zelo podobno. Smo umazani in uničevalni. In podobno pametni in koristni. Je torej toliko averzije samo zaradi repa?