Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Počitnice majhnih stvari

Počitnice niso samo potovanje, polne plaže in mivka v kopalkah. Lahko so tudi uživanje v majhnih stvareh.
Ležalniki se lahko spremenijo v počitniški prestol. FOTO: Tomi Lombar
Ležalniki se lahko spremenijo v počitniški prestol. FOTO: Tomi Lombar
12. 7. 2020 | 07:00
5:14
Živimo v času, ko nič več ni stabilno. Niti dolgo vroče poletje. Vse visi v zraku, kot fatamorgana v Sahari. Zdi se, da ničesar več nimamo v svojih rokah, niti načrtovanja počitnic. Zato me v teh dneh najbolj dolgočasijo neskončno dolge razprave, kam na dopust. Morda na morje, morda v hribe. Kaj pa reke? Jezera so tudi lepa. Gremo v hotel? Najamemo apartma? Kaj pa kar celo hišo? Je Italija varna? Toskana je zdaj idealna. Tudi v Grčijo že letijo. Hvar je napol prazen. Istra je večna klasika. Letos so vsi na Brionih. Kaj pa, če zaprejo meje s Hrvaško?

Nikoli nisem prav rada na dolgo in široko razpravljala, kam bi odšla na dopust in zakaj prav tja. V sef spomina varno shranim vsako dobro informacijo o tem, kje je lepo, a zdi se mi, da se moraš na počitnice kar odpraviti, brez prevelikega kompliciranja, predvsem pa brez prevelikega besedičenja. Je pa res, da jaz, ki se vsako poletje odpravim na isti kraj, morda nisem merodajni kritik omenjenih analiz. Odločitev, kam na dopust, mora biti nekaj preprostega, že skoraj uvod v počitnice, prav zato imam rada stalnice.



Čeprav je morje moja druga najljubša stvar na svetu, ne bi bilo konec sveta, če bi ga letos, ker je že izredno stanje, zamenjala za domače reke ali jezera. Ker sem bila ves čas pandemije v službi, čeprav sem delala od doma, se mi tudi ne bi zdelo prav nič groznega, če kakšen teden počit­nic ostanem v svojem stanovanju in ne delam nič. Oziroma delam vse: kuham, hodim v gozd in berem. In še kaj. Toliko ležernih in dragoceno preprostih stvari se skriva doma. Udobje je že ena od njih.
Zadnjič sem znova listala meni tako ljubo knjigo angleškega avtorja Toma Hodkingsona, v kateri opisuje drobne radosti vsakdana, ki jih imamo pred nosom, a jih ne vidimo in si jih ne privoščimo. Recimo top­la dišeča banja sredi dneva. To je tako lepa japonska navada. Ko si prižgeš nešteto sveč, ležiš v topli dišeči vodi, misliš na nič oziroma samo na to, kako lepo se imaš ta trenutek.

Kolesarjenje ali skakanje po dežju je za pustolovce. FOTO Mesk Photography/shutterstock
Kolesarjenje ali skakanje po dežju je za pustolovce. FOTO Mesk Photography/shutterstock


Ali pa dragoceni balkon, poln lepih rož in dišavnic, na katerem lahko sediš ure in lenobno opazuješ dogajanje v soseski. Kdo sedi v lokalu? Kakšne pse peljejo njihovi lastniki na sprehod? Strmiš v zeleni hrib, ki vodi na Rožnik, veter ti prinese informacijo, kaj bodo imeli sosedi za kosilo, in v neskončnost lahko opazuješ oblake ter ugotavljaš, kakšnih vse oblik so. Navdušuješ se nad lastovkami, ki se spuščajo čisto nizko in režejo nebo zelo visoko. Da ne govorim o zahajanju sonca, vzhajanju lune in prvi zvezdi, ki zažari v noč. Balkon je en tak velik privilegij dveh svetov, saj ko si na njem, nisi niti zunaj niti notri.
Moj balkon skriva še eno dragocenost – ležalnik. Zadela sem ga na novoletni tomboli na osnovni šoli moje male prijateljice Fride. Bil je glavna nagrada. Na njem je reklama za nepremičninsko agencijo. Obložim ga z mehkimi blazinami in se potopim vanj kot v mivko. Filozof Wittgenstein ga je menda imel v svojem kabinetu v Cambridgeu, to je bilo njegovo edino pohištvo. Ni maral navlake.

Ležalnik me spominja na riviero, po kateri se sprehajajo turisti iz 20. let prejšnjega stoletja, vsi oblečeni v elegantno belo barvo. Včasih si ga spustim do nižin, da v njem lahko zadremljem. Popoldanskemu dremežu pravijo tudi mediteranska joga. Bolj je zdravo kot kakršnikoli vitaminski dodatki, ni čudno, da Mediteranci živijo dlje. In ne samo to, ima čudovito lastnost, da dan razdeli na dva dela in ga tako podaljša. Moja najljubša dremanja so bila na vrtu pri moji stari mami. Po obilnem kosilu sem obležala na odeji pod jabolkom, v travi pod milim nebom, pod katerim so se vzpenjale zelene veje drevesa. Odeja je dišala po poletnih dneh in skrbi so bile v neki drugi dimenziji.

Kot kažejo raziskave, tisti, ki rad po kosilu malo zadrema, dlje živi. FOTO Guliver/thinkstock Getty Images/istockphoto
Kot kažejo raziskave, tisti, ki rad po kosilu malo zadrema, dlje živi. FOTO Guliver/thinkstock Getty Images/istockphoto


Naslednji velik poletni užitek je skakanje po poletnem dežju. Ko pada hladen dež in je tvoje telo toplo, ko se z asfalta začne dvigati meglica in te tisti nenavadni vonj po katranu začara bolj kot kakršenkoli drag parfum. Ko nekje daleč grmi in švigajo strele, ko veter vrtinči kapljice, se počutim kot kakšna Vikinginja, ki osvaja Škotsko. Takrat se mi zdi, da vem, kaj je to divja narava. In da sem del nje.

Ali ni vse to bolje, kot da si samo dolgočasen in vsega naveličan turist?

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine