Pismo Goruju

Dragi Goru! Za tabo je že tretja noč na prostosti v slovenskih gozdovih. Vem, da je to okolje, v katerem si najbolj doma, in tudi da si sam sebi najboljša družba. Sebi enake iščeš le, ko v zraku zadiši po pomladi. Včasih ob tem nastane kratki stik s tekmecem. Si morda tako dobil brazgotino na gobčku?

A vedi, v Sloveniji nisi tako sam, kot si bil v rodnih romunskih Karpatih. Mimogrede: ali še kdaj obžaluješ, da si se pustil ujeti v vešče nastavljeno kletko? S tem si brez privolitve pristal v Trumanovem šovu, ki ga spremljajo ljudske množice. Gotovo si ob izpustitvi čutil na sebi njihove poglede, zato si jo tako hitro ubral v goščavo. Vendar se nas s tem nisi znebil. Tvoje zasebno življenje naslednji dve leti oziroma dokler bodo delovale baterije v ovratnici, ki jo nosiš, ne obstaja.



Ovratnica te bo tudi varovala.­ Dokler bo sporočala, da se giblješ, bomo vedeli, da je s teboj vse v redu. A kljub temu bodi previden. Slovenija ni takšen zeleni raj, kot se zdi. Prosim, drži se meja območja, na katerem so te izpustili. Manj bo bolela praska risjega samca, ki je na tem območju že prisoten, kakor odločitev za osvajanje novih ozemelj. Tam prežijo nevarnosti, pred katerimi te ne bo mogel rešiti niti prijateljski ris Anže Kopitar.

Naši gozdovi niso tako prostrani kot v tvojem domačem Greşuju. Prej ali slej jih preseka cesta. Ogibaj se je, avto ni tvoj prijatelj. Na meji s Kolpo se lahko zapleteš v rezilno žico in izkrvaviš. Predvsem se ogibaj ljudi! Pravijo, da smo ti na splošno naklonjeni, a predstavniki kmetov so nasprotovali tvoji priselitvi. Zdaj so še bolj razjarjeni zaradi prepovedi odstrela medvedov in volkov.

Tudi vsi lovci te niso veseli. Če nočeš postati postranska škoda krivolova, pusti rejne živali pri miru, lovi srne, v gozdovih naj bi jih bilo dovolj. Pa uspešno pri lovu na risinjo. Želim ti srečo! Potreboval jo boš.