Pirati kot pionirji demokracije

Nove načine sodelovanja v skupno dobro ljudje včasih odkrijejo tudi v nenavadnih okoliščinah. Eno takšnih obdobij, ko je skupina ljudi z roba družbe za potrebe lastnega preživetja iznašla nove oblike učinkovitega sodelovanja, je bila zlata doba piratov med letoma 1690 in 1725.

Približno sto let pred francosko revolucijo so morski pirati, verjetno povsem nevede, pri svojem delovanju in organizaciji upoštevali marsikatero načelo, ki so ga pozneje v svojih delih opisali razsvetljenski misleci. Na piratskih ladjah je veljal, denimo, zelo moderen sistem odločanja, ki je temeljil na pravilu »en pirat – en glas«, poskrbljeno pa je bilo tudi za socialne pravice posadke in za učinkovit nadzor nad potencialnimi zlorabami oblasti.

Pirati tega zgodovinskega obdobja nikakor niso bili od ruma opiti razcapani razbojniki, kot jih običajno predstavijo v filmih, ampak so delovali večinoma kot zelo dobro organizirani bojevniki, ki so spoznali, da v takratni družbi zanje ni primernega mesta, zato so se odločili pravico vzeti v svoje roke.

Običajne vojaške in trgovske ladje so bile v tistem času organizirane zelo hierarhično. Na vrhu poveljniške strukture je bil kapitan, pod njim oficirji, niže pa navadni mornarji. Kapitan je imel med plovbo skorajda absolutno oblast nad svojo posadko. Po eni strani je bil takšen sistem nujen, saj ladje ni bilo mogoče učinkovito upravljati, če poveljniški sistem ni bil jasno določen, po drugi strani pa je marsikateri kapitan svoja velika pooblastila izkoriščal za osebno korist ali za sadistično izživljanje nad mornarji.

Morda se sliši nenavadno, a po pričevanjih so bile piratske ladje bolj urejene, mirnejše in bolje vodene kot večina takratnih vojaških in trgovskih ladij. Ko so se pirati odpravljali na plovbo, so najprej s soglasjem sprejeli natančno pogodbo, v kateri so bila zbrana pravila, kako se bodo obnašali na ladji. V pogodbi je bilo določeno, kakšne so kazni za kršitelje pravil, kako se bo delil plen, kakšni so bonusi za najpogumnejše v bitkah pa tudi kakšno odškodnino dobi pirat, če se poškoduje na »delovnem mestu«. Prav tako je bilo pomembno, da je bila plača kapitana in najnižjih članov posadke največ v razmerju ena proti štiri.

Tudi pirati so na svojih ladjah potrebovali jasno hierarhijo, saj velika ladja brez učinkovitega poveljevanja ne more pluti, kaj šele napadati druge ladje. Po drugi strani pa so se vseskozi bali, da si ne bi kdo prisvojil preveč oblasti in svoje moči začel zlorabljati. Po potrditvi pogodbe so zato z glasovanjem izvolili kapitana, ob njem pa na enak način še nekakšnega sindikalnega zastopnika posadke, imenovanega quartermaster, s katerim se je moral kapitan posvetovati o vseh pomembnih odločitvah. Kapitan piratske ladje je imel pooblastila predvsem za načrtovanje in upravljanje plovbe, quartermaster pa je urejal medsebojne odnose in naloge. Oba sta bila vseskozi pod strogim nadzorom celotne posadke, ki se je hitro odzvala, če z dejanji katerega ni bila zadovoljna.

Po pravilu en pirat – en glas so lahko kadarkoli glasovali o njuni razrešitvi. Bili so primeri, ko so na enem samem križarjenju kar trinajstkrat zamenjali kapitana. Nekoč so ga odstavili in kaznovali preprosto zato, ker si je iz naropanega blaga brez odobritve izposodil lepa oblačila, ko je odšel na zabavo v bližnje mesto. Pri tem je seveda treba poudariti, da so nekatere kapitane odslovili tudi zato, ker so bili premalo bojeviti ali preveč milostni.

Verjetno so bili pirati v povprečju enako rasistični kot večina ljudi tistega časa, a so jih okoliščine prisilile, da so temnopolte obravnavali kot povsem enakovredne partnerje v piratski združbi. Ohranili so se tudi podatki o več deset ženskah, ki so bile aktivne med takratnimi pirati, vendar so se najpogosteje predstavljale in oblačile kot moški.

Seveda je predvsem želja po zaslužku in preživetju ustvarila učinkovit demokratičen sistem upravljanja piratskih ladij. Pirati niso iznašli novih pravil sodelovanja zato, ker so želeli slediti razsvetljenskim idealom enakosti vseh ljudi ali ker bi želeli ustvariti pravičnejšo družbo. Tako so ravnali, ker je bil to zanje najučinkovitejši način za doseganje lastnih ciljev, hkrati pa so se dobro zavedali vseh težav družbenega sistema, ki so se mu uprli.

Danes, ko smo v razvitem svetu že kar malo naveličani klasičnih oblik predstavniške demokracije, ko mnogi volivci ne verjamejo več, da ima njihov glas resničen vpliv na vodenje države, je mogoče koristno, da se ozremo po novih idejah, kako bi lahko učinkovito sodelovali in morda na nove načine urejali skupne probleme, s katerimi se srečujemo.

Premisliti velja, katere skupine so danes podobno subverzivne in hkrati družbeno inovativne, kot so bili pred mnogimi stoletji morski pirati. So to razvijalci in uporabniki novih tehnologij za sodelovanje brez osrednje avtoritete, kot je, denimo, blockchain? Ali morda raziskovalci, ki si ne morejo privoščiti, da bi plačevali velike zneske za dostop do znanstvenih revij, in so zato vzpostavili spletno stran, ki s podarjenimi gesli vsakomur omogoča prost dostop do sicer plačljivih znanstvenih člankov? Mogoče ekonomski, podnebni ali vojni migranti, ki se srečujejo z najrazličnejšimi ovirami na svoji poti do boljšega življenja? Ali morda kar mi vsi, ki si želimo, da bi živeli v pravični in vključujoči družbi, v kateri bi učinkovito sodelovali v skupno dobro?