Pasti nepremičninskega davka

Glede davka na nepremičnine imam podobne zadržke kot pri vprašanju istospolnih porok. Če parafraziram irskega politika Garreta FitzGeralda: »V praksi se sliši dobro, toda – ali bo delovalo tudi v teoriji?«

FitzGeraldova domislica ni le obešenjaški paradoks premetenega intelektualca. Nekdanji irski premier jo je baje izrekel med pogajanji o angleško-irskem dogovoru iz leta 1985, s katerim naj bi britanska vlada irski republiki prepustila nekatere pristojnosti glede severnoirskega spora. FitzGerald je takoj zapopadel past te velikodušne in navidezno elegantne ponudbe. Ni razloga, zakaj naj sporazum ne bi zaživel v praksi, toda v ustavno in mednarodnopravno teorijo bi vnesel več protislovij, ki bi prej ali slej spodkopala dobre namere podpisnikov. Poleg tega bi ad hoc rešitev, ki bi ji vsaka stran pripisovala drugačne implikacije, zameglila načela, ki naj bi veljala za vse strani enako.

FitzGerald je spadal med tiste politike stare šole, ki so razumeli, da smoter politike ni le reševanje problemov iz dneva v dan, ampak je enako pomembno zanamce opremiti z orodji, s katerimi se lahko bolje spopadejo z nepredvidenimi izzivi prihodnosti.
Nepremičninski davek sicer ni tako usoden kot irski mirovni sporazum ali družinska zakonodaja, so pa zato teoretski temelji, na katere se opira, toliko bolj majavi. Naj se še tako trudim, ne najdem prepričljivega razloga, zakaj bi kapital, vložen v nepremičnine, obdavčili radikalno drugače kot vse druge.

Če denar vložim v delnice, ga hranim v vzmetnici ali deponiram na bančni račun, davek vedno plačujem le od dobička, ki mi ga prinaša, ne pa tudi od glavnice. Enako velja, če se odločim za naložbo v obliki nakupa umetniškega dela, zbirke znamk, jahte, unikatno izdajo knjige Svetlane Makarovič ali opreme za fitnes. Če pa namesto tega nabavim stanovanje, naj bi poleg vseh prispevkov, ki so tako ali drugače vključeni v transakcijo (v obliki DDV, davka na promet nepremičnin in podobno), plačeval še davek na vrednost izvornega kapitala. Pri čemer so seveda vsi dobički od kapitala (najemnine, prodaja) že obdavčeni po sorazmerno visokih stopnjah.

Če že, bi zdrava pamet velevala obratno. Na podlagi načela, naj bogatejši državljani prispevajo v javno blagajno več kot manj premožni, je bolj smiselno obdavčiti jahto, športni avtomobil ali knjigo Svetlane Makarovič v unikatni izdaji kot naložbo, ki je tako intimno in temeljno vezana na življenjske načrte in spomine posameznika, kot sta stanovanje ali družinska hiša.

Jasno je, seveda: jahto in avtomobil lahko odpelješ stran in ju tako skriješ pred budnim očesom davkarije, podoben poskus s stanovanjskim objektom bi verjetno težje ostal neopažen. Relativno preprosta obdavčitev nepremičnin je resnični razlog, zakaj je to edino premoženje, ki bi ga zajel novi davek.

Kot zgodovinar nimam težav pri razumevanju te motivacije: od davne preteklosti so bili predmet obdavčitve vedno tisti predmeti, storitve in transakcije, ki jih je bilo preprosto nadzorovati in kvantificirati. Zgodovinsko gledano, je to glavni posamezni razlog, zakaj je bila neka zadeva obdavčena.

Drugi razlog je seveda njena razširjenost. Sol v starih časih ni bila obdavčena le zato, ker je bila redka (v naših krajih je je bilo v resnici kar veliko; vsaka dolina je imela svojega Krpana), ampak ker je le malokdo v kraljestvu, naj je bil še tako ubožen, lahko dolgo shajal brez nje. Od tod razširjenost cinične rečenice, ki so jo pripisali številnim osovraženim vladarskim svetovalcem: »Raje kot bogate obdavčite reveže, visočanstvo: teh je več in veliko težje bodo ogrozili vaš prestol.«

Moderna pojmovanja fiskalne politike so nastala kot preseganje grobega oblastništva, ki je pograbilo denarne vire, kjer jih je lahko dobilo z najmanj odpora in za najmanjšo politično ceno. Prav od socialdemokratske politike bi se pričakoval bolj poglobljeni premislek o socialnih učinkih davčne politike.

Od vseh držav EU je Slovenija namreč med tistimi, v katerih je lastništvo nepremičnin verjetno najmanj reprezentativno za splošno bogastvo. Pomislimo že na to dejstvo: ob prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je bilo več lastnikov nepremičnin med manj premožnimi kot med dobro situiranimi državljani. Medtem ko so urbani prebivalci z dobro plačanimi službami navadno živeli v najemnih stanovanjih v družbeni lasti, so prebivalci podeželja z manjšimi viri dohodka imeli v lasti vrsto nepremičnin, pogosto zgrajenih z lastnimi rokami.

Seveda, v zadnjih dveh desetletjih se je veliko spremenilo. Toda lastništvo nepremičnin je še vedno precej slab pokazatelj umeščenosti na premoženjski lestvici. Novi predlog, ki predvideva flat tax, ki bi vse lastnike obdavčila po enaki stopnji, bi le še dodatno prizadela najšibkejše. Dobro situiranih družin s trisobnim stanovanjem v Ljubljani bi novi davek sicer ne pustil povsem ravnodušnih; za podeželsko vdovo z nekaj sto evri pokojnine in veliko kmetijo pa bi lahko pomenil pravcato katastrofo.

Če dodamo dokaj utemeljeno domnevo, da bodo nepremičnine zunaj mestnih središč ocenjene nad dejansko tržno vrednostjo (dovolj se je ozreti na nepremičninske oglase, polne podeželskih hiš, ki kljub zmernim cenam več let iščejo kupce), vrednost mestnih stanovanj pa bo podcenjena, imamo recept za enega najbolj antisocialnih ukrepov v Sloveniji v zadnjih letih.

Po dveh spodletelih poskusih bi bila stava, da bo predlog nepremičninskega davka znova padel, tokrat bolj tvegana kot do zdaj. V zadnjem desetletju so se državljani sprijaznili z mislijo nanj in predlagana stopnja je takšna, da bodo tisti, ki so za obstoj sedanje vlade najnevarnejši (razjarjeni srednji sloj), najbrž godrnjaje le stisnili zobe. A predlog kljub temu napoveduje, da bo tudi najnovejši obraz slovenske leve sredine le lenobno krpal proračunske luknje, razprave o konsistentnejši fiskalni politiki pa bodo morale počakati na boljše čase.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.