Ograje niso le v našem fizičnem prostoru, vse več jih je tudi mentalnih. Naša družba jih gradi že desetletja in se vanje zapira.

Galerija
Prav na stiku javnega in zasebnega se izgublja največ priložnosti za izboljšanje kakovosti našega grajenega okolja. FOTO: Jure Eržen/Delo
V nadaljevanju preberite:
V eni od knjig iz serije Štoparski vodnik po galaksiji avtorja Douglasa Adamsa, glavni junak Arthur Dent naleti na človeka, ki se je ogradil z zidom. To je naredil zato, ker je na drugi strani zidu norišnica. Torej ves svet je nor, le tisti človek je živel v normalnosti znotraj zidu. S svetom na drugi strani ni želel imeti nič. To me spomni na egocentrični odnos sodobne arhitekture do mesta, kot ga lahko razpoznamo v sodobnih slovenskih urbanih območjih. Vila blok, ki je ograjen z ograjo, in zunaj nje svet, s katero ta arhitektura ne želi imeti nič.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Aktualne in poglobljene vsebine, ki vam pomagajo razumeti svet – za 14,99 EUR na mesec!
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se