Obrnjena logika

Da je plevel najlažje puliti po dežju, sem se naučil ta mesec, ko je bilo moče obilo. A v tej bitki proti nekoristnim zajedavcem je voda šibak zaveznik. Najbolj pripomore dobra volja. Še najboljše pa je škropivo, mi je nekoč dejal prijatelj, ki je svoje dvorišče že očistil nepotrebne zalege s pomočjo prijatelja, ki ima znanca z izkaznico za nabavo kemikalij v kmetijstvu.

Misel je, priznam, vabljiva; tlakovano dvorišče ni kmetijska površina, da bi pesticid zastrupljal zemljo, in le nekaj pritiskov na pršilo zadostuje za odpravo rastlinske svojati. Gotovo tako razmišljajo tudi kmetje, ko se v fitofarmacevtskih prodajalnah založijo s strupi proti zajedavcem in plevelu. In seveda, ni dvoma, da so tega mnenja tudi moji sosedi vinarji, ki se po vsakem dežju v plastičnih kombinezonih in z maskami na obrazih kot prikazni iz kakšnega ZF-filma zakadijo s traktorji v vinograde in škropijo, škropijo ...

A njihovo vino ni slabo, glava po njem boli le, če ga je preveč. Je pri pesticidih ista zgodba? Če z njimi zatirajo plevel ob cestah in železnicah, verjetno ni nič hudega, porečejo mimoidoči, ki morda niti ne vedo, da se herbicidi škropijo v oddaljenosti najmanj osem metrov od ljudi. Pa še takrat zadeva ni nedolžna, saj gredo po zraku precej dlje. V Avstriji so pred mesecem dni že prepovedali glifosat in druge škodljive herbicide na vseh površinah, tako na kmetijskih kot nekmetijskih.

O glifosatu se je zadnje dni spet več govorilo, potem ko je kalifornijsko sodišče odločilo, da je prispeval k nastanku raka pri starejšem paru. O zadevi laiki ne moremo soditi, lahko se samo upremo drobni skušnjavi, da škropimo strupe po lastnem dvorišču. Končno smo se res začeli pogovarjati, da bi omenjeni herbicid izločili iz nekmetijske rabe, a če je tako zelo škodljiv v nekmetijski rabi, pomislite, kako strupen je potem šele pri kmetovanju, saj ga zaužijemo s hrano.