V nadaljevanju preberite:

Usojeno je bilo. V tednu, ko je bila slovenska javnost zaposlena s prepiranjem, do katere nadmorske višine je nasprotnika še sprejemljivo poslati v maloro in od kod dalje se to šteje za skrunitev visokogorskega premirja, se je ravnatelj osnovne šole v Preboldu, ki je od ministrstva za izobraževanje terjal »znanstvene dokaze o virusih kot povzročiteljih bolezni« in »znanstvene dokaze o prenosu domnevne viroze z osebe na osebo«, spremenil v moralnega vodjo slovenskega »korona antifašizma«. Dan nesojene odstavitve, izpeljane z odobravanjem širše javnosti in v polmraku birokratske nepreglednosti, je ravnatelj spremenil v svoje mučeniško zmagoslavje. Množica, ki mu je prišla izrazit podporo od blizu in daleč, je bila signal, da je v razpoko politične polarizacije vrinil konflikt, ki se je kopičil na ozadju dnevnopolitičnih sporov; konflikt, ki ga ni mogoče zvesti na udomačeno levo-desno delitev in ki se ga da razumeti tudi kot izraz nezmožnosti političnih strank in civilne družbe, da bi politizirale pandemijo.

Že od začetka je bilo jasno, da bodo ukrepi za njeno zajezitev različno prizadeli različne družbene sloje, da se bodo mnogi izkazali za jalove in kontraproduktivne, da bo med tipanjem v mraku veliko zmot, iz katerih se bo treba učiti – in da bodo nauki drugačni glede na poklicne in ekonomske interese, napake pa bodo terjale drugačen davek od različnih ljudi.