V nadaljevanju preberite:

V enem najboljših prizorov v zgodovini slovenskega filma, v Partljičevi mojstrovinici Moj ata, socialistični kulak, učenka na proslavi, ki ji prisostvujejo velike živine, poslane iz mesta, prebere govor, v katerem agrarno reformo – temo, okoli katere se vrti zgodba – razglasi za izpolnitev zgodovinskih prizadevanj slovenskega človeka: »Kar niso zmogla stoletja fevdalizma in kapitalizma, to zmore socializem v devetih mesecih. Današnji gubci in gregoriči bodo dobili zemljo!«

Na vprašanje visokega funkcionarja o avtorju govora vaška učiteljica ponosno prizna, da ga je napisala ona, in hvalisavo vpraša: »Je dober, ne?« A njeno prizadevnost doleti hladen tuš: »K...., dober! Kje so v govoru Tito in Stalin, kje je naša komunistična partija!? Sami gubci in drugi srednjeveški junaki ...« Prebledela učiteljica nato vstane in začne glasno vzklikati: »Živel Tito! Živel Stalin! Živela komunistična partijaaaaaaa!«