O čem moramo govoriti, ko govorimo o znanosti?

V minulih dveh tednih sem ob treh različnih dogodkih pomislila na povezanost znanosti in širše družbe. To so bili prva slika črne luknje, posneta z mrežo radijskih teleskopov Event Horizon Telescope, slovesnost ob 100. obletnici ustanovitve Mednarodne astronomske zveze v Bruslju in včerajšnji Shod za znanost v Ljubljani, od katerega sem si izposodila naslov tega prispevka.
Ob lanskem shodu, ki se je dogajal v predvolilnem času, sem se spraševala, koga nagovarja. Letošnji povsem jasno nagovarja vladajočo garnituro politikov. Te je treba vedno znova prepričevati, da znanost ni (le) stroškovna postavka v proračunu, ampak investicija v prihodnost. Zaradi kronične podhranjenosti področja je bila prva zahteva shoda povečanje javnega financiranja znanosti na en odstotek BDP. A poleg znatnega povečanja sredstev je nujno izboljšati tudi načine njihovega razdeljevanja. Na to sta se nanašali drugi dve zahtevi shoda: ustaljen urnik razpisov za nacionalne raziskovalne projekte in vzpostavitev kakovostnih in transparentnih evalvacijskih postopkov.

Zahteve so smiselne in pod njih bi se, po mojem mnenju, lahko brez težav podpisali vsi raziskovalci v Sloveniji. Ustaljen urnik razpisov bi bil dobrodošel tako za raziskovalce kot financerje. Zahteva po vzpostavitvi kakovostnih in transparentnih evalvacijskih postopkov kaže, da ima po mnenju številnih raziskovalcev slovenski znanstveni prostor s tem težave. Zato je o tem gotovo nujno govoriti.

Letošnji shod je prišel ravno ob pravem času, da govorimo tudi o predlogu zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti. Ta je bil pred nekaj dnevi dan v javno obravnavo, v kateri ima zainteresirana javnost priložnost povedati pripombe in mnenje o tem, ali so spremembe, ki jih uvaja, korak v pravo smer ali ne.

Najglasneje in najširše pa je seveda treba govoriti o prvi zahtevi shoda – višjem financiranju znanosti. Raziskovalci smo prisiljeni javnost in politiko nenehno opozarjati na pomembnost znanosti za izboljšanje kakovosti življenja, celotno družbo in preživetje človeštva, čeprav s tem morda koga (še najbolj sebe) že dolgočasimo. Naj na kratko ponovim nekaj argumentov.
Znanost potrebujemo in ljudi zanima. To je bilo več kot očitno ob nedavni prvi fotografiji črne luknje, ki je »eksplodirala« v vseh medijih. Pri tem lahko rečete: »Seveda je zanimivo videti sliko črne luknje, a tudi brez nje bi človeštvo shajalo še naprej. Zakaj porabljati davkoplačevalski denar za astronomske (in druge temeljne) raziskave, ko imamo vendarle toliko drugih perečih težav?«



Naj omenim le nekaj primerov, kjer se znanje iz ene temeljnih in najbolj »ne-Zemeljskih« ved – astronomije – uporablja v širši družbi. Že v davni preteklosti se je človeštvo orientiralo v prostoru in času po nebesnih telesih, danes to počne z atomskimi urami in navigacijskimi sateliti. Izkušnje iz radijske astronomije (ki je dala omenjeno sliko črne luknje) so privedle do brezžičnega prenosa podatkov. Tehnike in metode, razvite za obdelavo astronomskih slik, se uporabljajo tudi v medicinski diagnostiki. Izkušnje z detekcijo pulzirajočih nevtronskih zvezd pomagajo zaznati pulz človeškega srca pod ruševinami po potresu (in ga razločiti od bitja srca živali). In še bi lahko naštevala. Podobnih primerov je tudi na drugih področjih znanosti zelo veliko.

Pogost odgovor na vprašanje, zakaj potrebujemo znanost, je, da se vlaganje v znanost obrestuje v razvoju visokotehnoloških podjetij, ki imajo visoko dodano vrednost in so konkurenčna na mednarodnih trgih. A »uporabni« pomen znanosti ni le ekonomski, je precej širši. Znanost pomaga reševati številne družbene probleme, kot so zagotavljanje hrane in dostojnega življenja osmim milijardam ljudi, pomanjkanje čiste vode, globalno segrevanje, odpravljanje posledic vojn in naravnih nesreč ... Tudi ob primerni politični volji in zagotovljenih finančnih sredstvih reševanje teh problemov ni mogoče brez znanja, ki izhaja iz vrste različnih znanstvenih ved.

Na slovesnosti ob 100. obletnici Mednarodne astronomske zveze so opozorili tudi na pomembno vlogo, ki jo ima znanost v diplomaciji. Številni znanstveni projekti zahtevajo sodelovanje velikega števila držav v mednarodnih organizacijah. Na področju raziskovanja vesolja so to Evropski južni observatorij ESO, Evropska vesoljska agencija ESA, Veliki sinoptični pregledovalni teleskop (LSST), Polje teleskopov Čerenkova (CTA) in še mnogi drugi.

Znanost ima lahko pomembno vlogo tudi pri spodbujanju razvoja manj razvitih delov sveta. Tak primer je mreža radijskih teleskopov Square Kilometre Array, ki naj bi jo čez dve leti začeli graditi v Južni Afriki.

V nekaterih (zahodnih) državah pa v znanstveni srenji veliko pozornosti namenjajo uveljavljanju načela enakosti in ustvarjanju raznovrstnih skupin in organizacij ter vključujočega raziskovalnega okolja.

O čem torej moramo govoriti, ko govorimo o znanosti v Sloveniji? Gotovo o dovolj visokem in predvidljivem financiranju in o ustreznih načinih ugotavljanja uspešnosti in razdeljevanja sredstev. Pa tudi o še številnih drugih temah, kot so: Kako povečati sodelovanje in prenos znanja med akademsko sfero in gospodarstvom? Ali znanost dovolj uporabljamo za spodbujanje razvoja manj razvitih delov države? Kakšne priložnosti imajo mladi, da razvijejo samostojne raziskovalne poti in skupine? Ali bo domača znanstvena skupnost le odsev razmer v širši družbi ali nam bo nakazala pot v družbo večje demokratičnosti, enakih možnosti, vključenosti in sodelovanja? Trenutek za tak pogovor je primeren.

***

Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje