O čem bi se pogovarjali s Hrvati, pravzaprav?

Neverjetno, koliko generalov po bitki se je oglasilo, ki so (menda) vsi vnaprej vedeli, kako neumno se je slovenska politika odločila za tožbo proti Hrvaški na sodišču EU. In kako slovensko pravo in politika nista sposobna odgovorne pravne presoje. Veliko bolj nenavadno pa je, da za dober denar ni sposobna najeti niti tujih pravnih svetovalcev, ki bi ji lahko dali koristne nasvete. Da majhni Slovenci (nikoli) nimajo pojma o politiki, diplomaciji in mednarodnem pravu, je eno, da dobro plačajo tuje mojstre v meddržavnih postopkih (samo za arbitražo je šlo 7 milijonov) in se potem država kljub temu še bolj pogreza v blato ..., in da niti tuji eksperti nimajo pojma, pa ne more biti ravno naključje.

In, joj, kako patetično zvenijo »lisjaki«, ki pripovedujejo pravljice, kako bi se oni s Slovenci pogovarjali o državni meji. Pogovarjali bi se seveda po tem, ko so čisto brez pogovorov in dogovorov (tako se mej seveda ne zaseda, to dobro vedo) na silo zasedli pol Piranskega zaliva. Dosegli so tudi, da arbitraža Sloveniji (v nasprotju z zapisanim v arbitražnem sporazumu) ni dodelila teritorialnega stika njenega morja z mednarodnimi vodami. O čem bi se torej pogovarjali zdaj, nihče zares ne ve. Morda o tem, ali bi nam zasedli še eno, dodatno četrtino morja? Ali pa, da bi morali imeti še koridor do Hrvatinov nad Ankaranom, ker jim (po imenu) ta kraj zveni hrvaško?

Tisti, ki tako energično razpravljajo in odločajo o meji na morju, nočejo vedeti, kako je bilo leta 1980 ali 1990 v Piranskem zalivu. Če bi vedeli, bi namreč razumeli, da agresorski policijski čoln prej ni nikoli plul sredi Piranskega zaliva, danes pa ga vidimo vsak dan »na dohvat ruke« (povsem blizu) pred Piranom.

Ko evroposlanka Irena Joveva v evropskem parlamentu očita Hrvatom, da grdo ravnajo s prebežniki na meji z Bosno, njeni majceni sodržavljani ne razpravljajo o tem, kaj se zares dogaja na tisti meji, ampak začnejo svojo poslanko zmerjati s »kozo noro« in rasističnimi pripombami, s sovražnim govorom, da bi bil že čas, da pride Orbán. Slovenski državniki niti ne rabijo tujih evroposlancev, diplomatov ali državnikov, da bi si dali prati glavo in delati trajno, ker jim frizuro že prej obdelajo lastni volivci.
Slovenija bo v svetu morda spoštovana takrat, ko bo vedela, zakaj bi morala stati na obeh svojih nogah. Dotlej pa lahko mirno pustimo tudi tri četrtine Piranskega zaliva Hrvaški. Saj smo prav v času samostojne Slovenije itak edini na svetu tako zdesetkali ribištvo. V tem obdobju pa je Hrvaška opazno povečala ribolovna prizadevanja, in to še posebej v Umagu in Savudriji, in revica nima za svoje ribiče dovolj morja.


V Italiji ni več žive priče, ki bi povedala, kdo je zares zakuril slovenski narodni dom v Trstu. Če ne zaradi drugega, bi vsaj zato morali narediti čudež in Borisu Pahorju ter denimo Sonji Vrščaj, ki je bila v Auschwitzu, podaljšati življenje še za vsaj nekaj desetletij. Predvsem onadva lahko pljuneta v obraz vsem, ki spreobračajo resnico v škodo tistih, ki so trpeli in bi morali zdaj očitno dodatno nositi križ krivde. Slovenci (in drugi »židje«) so si (tako pravijo fašisti) sami zakurili kulturni dom in se očitno na lastno željo vozili na »dopust« v Dachau, v Gonars ali na Rab ... Italijanski fašisti niso edini, ki širijo takšne laži. Pobrskajte malce po spletu, pa boste videli, koliko podpornikov imajo tudi v državah na fašistični strani Alp.

Kaj bi naredila Slovenija, če bi se v Kopru znašla križarka s 300 hudo kužno obolelimi? Bi bili Slovenci boljši od Japoncev? Vsi smo namreč upali, da bi morali biti Japonci, ki se znajo tako spoštljivo prikloniti drugemu človeku, svetal zgled človeštvu. In da bi tudi ob prihodu križarke z bolniki odreagirali človeško. Saj na ladji niso vkrcani hudiči, ki jih moramo scvreti v devetem Dantejevem krogu (kot so včasih hoteli hivovce), predvsem pa bi lahko bili človeški do vseh tistih, ki bi bolezni lahko ubežali, a jih nalašč puščajo v »devetem krogu«, ker mislijo, da se virusi njih ne tičejo. Celo nazadnjaški Američani so se po dolgem cincanju odločili, da pošljejo letalo po svoje potnike. Dragi Japonci in tudi draga slovenska zdravstvena in nasploh politika: vsi smo na isti ladji! Zadnji čas je, da poveste, kako bi za takšno ladjo nesrečnikov poskrbeli bolj človeško.