Nova religija

Pravijo, da je na tem svetu samo pameti več kot dovolj. Nihče (z izjemo kakega čudaškega Sokrata) se še ni pritožil, da bi je imel premalo. O tem nas vsak dan znova prepriča fejsbuk. Vsi, ki stopijo na ta ringlšpil, ne stopijo zaman. Eni so neskončno lepi, drugim ne zmanjka nasvetov, tretjim se po petkrat na dan dogajajo najpomembnejše stvari, četrti nam bodo zdaj zdaj zavladali. Če človek od strani opazuje to neskončno, deročo, brutalno reko samozavesti, ga zlomi manjvrednostni kompleks.

Marička kaže svoje depilirane nožice v slani modrini, njena prijateljica peče najboljše palačinke, štrudle, kekse ... v bloku, Joško slika svojega Sultana – zjutraj, popoldne, ko spi, zvečer, ko liže sladoled ... Jožica grozi županu, ker jim ne asfaltira ceste pred hišo, Marina si je, kot še 20 milijonov drugih, privoščila vse klasične znamenitosti Njujorka, Uroš je kupil nov, rdeč milečento, Pepi pelje na sprehod svojo klopotačo na vrvici, Adriana je zalotila iztirjenca, ki je fotkal na ženskem stranišču punce med lulanjem (od spodaj!), in ga (za kazen) slikala v hrbet.

Med milijardo nepomembnih vsakdanjosti se vrinejo nenavadno profesionalno izdelani filmčki: kako temnopolte »barabe« na ulici mimogrede oklofutajo blondinko, kako se tolpa črncev s koli spravi na policijski avto, ali pa »znanstveno sociološka« razprava z naslovom Zakaj so Srbi najbolj lažniv narod, denimo ...

Fejsbukovci vse to všečkajo, delijo, komentirajo, izgubljajo ure ... Z novo religijo je mogoče dobiti volitve (celo ameriške), sporočajo med vrsticami. Nikogar ne zanima, kdo in zakaj financira produkcijo ksenofobne propagande, poneumljanja, industrijo sovraštva in plehkosti. Vse več plastične družabnosti in izvirne patetike ... Ni več jasno, kaj je res in kaj ne, kaj pomembno in kaj ni, kaj lepo in kaj ne ... Zasvojenost z izgubljenimi iluzijami, navideznim svetom in navidezno pametjo, ki je je pretirano preveč.