Evropski parlament je pred dnevi tvitnil svoj novi poziv k udeležbi na prihajajočih volitvah v evropski parlament. V času, ko je EU nedvomno v krizi, se je tvit bral kot svojevrstna parodija: »EU je mir. EU je svoboda. EU je solidarnost. EU je različnost. EU so priložnosti. EU si ti.«

Takšen, že z vidika osnov političnega oglaševanja povsem nedomišljen tvit je imel dodatno napako – gotovo nehoteno, a dovolj veliko, da ni takoj padla v oči samo meni, ampak tudi več tisoč drugih tviterašev: spominjal je namreč na parole Ministrstva resnice iz Orwellovega romana 1984. Kako se je lahko zgodilo, da so v EU izgubili stik z resničnostjo do te mere, da niti več ne čutijo svojih bodočih volivcev? Da ne poznajo temeljnih književnih del? Je postala Evropa res tako okorna, da verjame v takšne tvite?

Hitro sem preveril, če morda ne gre za namerno provokacijo, za nepričakovan cinični utrinek, za humorni vložek, ki ga od EU nismo vajeni. Ne gre. Resno mislijo. Gre za del kampanje, ki naj bi nas vzpodbudila, da gremo volit. Za kampanjo, ki bo vzpodbujala udeležbo na volitvah tako, da hkrati vsem, ki bodo v njej sodelovali, prepoveduje promoviranje katere koli stranke ali kandidata. Gre za kampanjo za Evropo, odeto v meglo Velikega brata. Za politično kampanjo, v kateri je politika prepovedana. Za kampanjo, kjer kandidira Evropa kot Stranka z veliko začetnico. Za kampanjo, za katero smo na primer v Sloveniji med drugimi angažirali kar – kako primerno – Skečoholike.

Šlo bi seveda tudi drugače. Zakaj ne bi mogli tvitniti: »Prijatelji, v krizi smo. Pomagajte nam naprej. Pojdite na volitve in se politično čim bolj udejstvujte. Spremenite nas«? Mislim, da vemo, zakaj. V Evropi je dobila birokracija preveliko moč, ker ima parlament, edini direktno voljeni organ, premajhno. In birokracija si sprememb ne želi. Želeti bi si jih morali tisti, ki jo vodijo. Predvsem pa bi si jih morali želeti voditelji posameznih držav članic in tisti, ki volimo.

Vsak velik sistem mora posploševati. Vodja evropske komisije se ne more ukvarjati z gradnjo stopničk k potoku na slovenskem podeželju. A če hoče EU takšno gradnjo podpreti, mora dodeliti sredstva določenemu razvojnemu programu. Poimenujmo ga Svoboda 2020–2030. Svoboda seveda ni samo to, da greš lažje do vode v svoji vasi. Tudi priprava najrazličnejših priročnikov vodi k nekakšni svobodi življenja. Če želimo posploševati, zato ni nič nenavadnega, če bo sklad ogromnega programa Svoboda 2020–2030 hkrati financiral stopničke, ceste, priročnike in izobraževanje starejših.

Tak sistem še nekako deluje, dokler ima njegov vodja tudi vpogled v posamezne podrobnosti in občutek zanje ter ko stvari (lahko) dejansko vodi. V trenutku, ko začnejo tako velikemu sistemu vladati birokracija, nesoglasja med članicami in pretirano iskanje konsenza z gnilimi kompromisi, pa gredo stvari drugače. Voditelji v Svobodo 2020–2030 ne bodo imeli več osebnega vpogleda. Če bo hotel kdo od poslancev v evropskem parlamentu pospešiti gradnjo stopničk do potokov in pripravo priročnikov, se bo moral v parlamentu zavzemati enkrat za »svobodo«, spet drugič za »ljubezen«, seveda tudi za »resnico« in za »mir«. Kot na kakem izboru za mis.

EU sem tudi jaz. A v njej se počutim kot panker, tudi ko nosim suknjič, saj si želim sprememb, nove vizije in nove organiziranosti.

Toda s spreminjanjem politik, ki so zgolj posplošitev in kompromis kompromisov, se na realni ravni ne spremeni nič. Če bomo spremenili našo namišljeno Svobodo 2020–2030 v nov program: Odprtost 2020–2030, bomo v naši vasi lahko v okviru novega programa financirali iste stopničke, iste ceste, iste slovarje in isto izobraževanje starejših.

V uvodu navedeni tvit je v resnici zadel samo bistvo evropskih problemov. EU je res mir – a ni več pomembno, kakšen. EU je res svoboda – vsakič malo drugačna. EU je res solidarnost – a vse manj ji je pomembno, kdo je solidaren s kom. EU je res različnost – a različnost z vgrajeno strukturno blokado večjih sprememb in tveganih, a vizionarskih potez ter onemogočeno zakonodajno iniciativo parlamenta; s komisarji, pri katerih je pomemben kraj stalnega bivališča: njihovo delovno področje je šele sekundarnega pomena. In EU je priložnost – še zlasti za tiste, ki znajo zlorabiti posplošenost politik zato, da pridejo do denarja v vsakem primeru.

EU sem seveda tudi jaz. A v njej se počutim kot panker, tudi ko nosim suknjič. Predvsem zato, ker si želim sprememb, nove vizije in nove organiziranosti. Na najvišji in na najnižji, povsem operativni ravni. Ker (morda naivno) iščem zagotovilo, da se obljube bodočih evropskih poslancev ne bodo pretočile zgolj v nov program Spremembe 2020–2030, ki bo posvojil vsebine programa Svoboda in jih dopolnil s ključnimi besedami programa Odprtost.

Zato bom letos volil tiste bodoče evropske poslance, ki mi bodo razložili, kako bodo s kolegicami in kolegi iz drugih evropskih držav v sodelovanju s svojimi vladami začeli znova spreminjati Evropo. Ki mi bodo znali povedati, kako bodo dosegali realne spremembe in kateri njihovi evropski kolegi takšne spremembe podpirajo. Ki bodo znali pokazati osnutke novih uredb, direktiv in sklepov ter seznam tistih starih, ki jih bodo skušali odpraviti (kot prvo predlagam Splošno uredbo EU o varstvu podatkov). Ki bodo znali jasno opredeliti, kaj blokira učinkovitejše delovanje EU, in ki se bodo trudili dati evropskemu parlamentu v prihodnje večjo vlogo.

Za tisto, kar od Evrope dobivamo trenutno, volitve pravzaprav niti ne bi bile potrebne. Zato je kampanja Tokrat grem volit zgrešena. Zgolj volilna udeležba je pomembna samo za evropske birokrate. Ali ne gremo volit predvsem takrat, kadar nas nagovorita vsebina in vizija?

-----------------

Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dobro jutro!

»Ni nam treba se dokazovat«

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin