Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Neizogibna politizacija

V teh dramatičnih dneh, ko vsa Evropa nepričakovano odkriva, kaj pomeni živeti z epidemijo, se nam zdi, da je čas iztiril.
Protesti pred državnim zborom v času samoizolacije. FOTO: Jože Suhadolnik
Protesti pred državnim zborom v času samoizolacije. FOTO: Jože Suhadolnik
21. 3. 2020 | 06:00
21. 3. 2020 | 21:05
7:01
V središču Barcelone so pred dnevi opazili merjasce, v beneški Veliki kanal pa so se vrnili delfini, ki veselo čofotajo v vodi, ki je postala kristalno čista kot v kakšni Canalettovi veduti. Na ozadju strašljive spokojnosti, v katero so se pogreznila številna evropska mesta – in še strašljivejšega vrveža, ki se še kar sliši v drugih – se odvijajo tragedije, ki so bile še pred tremi tedni nezamisljive. V Bergamu, kjer so se osmrtnice razširile na deset strani lokalnega časopisa, so krematoriji in mrliške vežice tako natrpani, da so morali mobilizirati vojaška vozila za prevoz krst v sosednje pokrajine. In medtem ko so v bolnišnicah po Lombardiji zmanjkale postelje za intenzivno nego, so na svet privekali že prvi dojenčki, ki nosijo žalostno znamenje časa in kraja, v katerega so se rodili – okužbo s koronavirusom.

V teh dramatičnih dneh, ko vsa Evropa nepričakovano odkriva, kaj pomeni živeti z epidemijo, se nam zdi, da je čas iztiril. Toda v resnici se vračamo v običajne zgodovinske okvire. Epidemije so nastale sočasno z življenjem v civilizaciji in so spremljale velikansko večino njene zgodovine, vsaj na evrazijski celini. To je klavrna uteha, je pa opomin, da bo sedanji trenutek, ko se morda zdi, da so dnevnopolitični in družbeni konflikti potihnili, zelo hitro minil. Občutek, da smo vsi v isti barki, se bo razblinil takoj, ko bo treba porazdeliti stroške zajezitve pandemije. Hkrati pa se bo vnel politični boj glede prihodnje strategije spopada z virusom. Če je na dolgi rok očitno, da je rešitev v cepivu, pa bo najmanj poldrugo leto, ki nas čaka do njegove množične dostopnosti, potekalo v znamenju priprav na novi val okužbe. To pa pomeni trk različnih modelov, glede katerih utegnejo imeti posamezne družbene skupine diametralno nasprotne interese.

Le malokatera epidemija v človeški zgodovini je predstavljala prelom z dotedanjimi trendi: celo srednjeveška kuga je le pospešila družbeni razvoj, ki se je začel, še preden je smrtonosna bakterija yersinia pestis na trgovskih ladjah iz Kitajske priplula v italijanska pristanišča in se od tod razširila po celini. Zgodovina ima rada rime, bi rekel Mark Twain. Če se nam epidemija koronavirusa v tem trenutku zdi kot velika uravnilovka usod, ki prizadevanja najrazličnejših ljudi usmerja k skupnemu cilju, se bo kmalu po koncu prve, radikalne faze zajezitve pokazalo, da gre za katalizator obstoječih razkolov. Antagonizmi, ki so prišli na plano v zadnjem desetletju, se bodo še okrepili. Dobra plat je, da se bodo močneje osredotočili na konkretna vprašanja, povezana s stroški krize in bodočimi ukrepi za spopad z virusom.



To enako kot za ostali svet velja tudi za Slovenijo. Prihodnost že meče svojo senco na sedanji trenutek vznesene solidarnosti. Ukrepi glede ublažitve ekonomskih posledic, ki jih je napovedala nova vlada, so razgalili enega največjih antagonizmov sodobne slovenske družbe: razlike med stalno zaposlenimi in tistimi, ki si kruh služijo z raznimi oblikami prekarnega dela. Ta razlika v veliki meri sovpada z generacijskim razkolom. Odločitev, da se že tako visoke prispevke samostojnih podjetnikov le zamrzne in njihovo odplačevanje s tem prestavi na mesece, ko bodo morali »espeji« vlagati titanske napore za ponoven zagon svojih dejavnosti, bo v nadpovprečni meri prizadela državljane, mlajše od petinštirideset let. Natanko tiste, torej, ki že zdaj čutijo, da tako v finančnem pogledu kot z vidika življenjskega sloga in poklicnih ambicij prevzemajo največje breme zdravstvene krize, da bi starejše (ki so pod najmočnejšim udarom virusa) ubranili pred najhujšim. Prva fronta je torej že odprta.

Jelko Kacin, uradni govorec vladnega kriznega štaba za spopadanje z novim koronavirusom, in Zdravko Počivavšek, podpredsednik vlade in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. FOTO: Uroš Hočevar
Jelko Kacin, uradni govorec vladnega kriznega štaba za spopadanje z novim koronavirusom, in Zdravko Počivavšek, podpredsednik vlade in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. FOTO: Uroš Hočevar


Druga fronta seveda poteka na ravni dnevne politike. Relativno zatišje, ki je Janezu Janši med drugim omogočilo, da je prve kadrovske rošade potegnil brez prevelike pozornosti javnosti, ne bo trajalo dolgo. Sprememba oblasti je v vsaki ideološko polarizirani družbi, kakršna je slovenska, delikatna operacija. Dejstvo, da je sovpadla s šokom izrednega stanja, le še podžiga sume, da bo nova oblast skušala razmere izkoristiti za kopičenje pristojnosti, kakršne ji po ustavi ne pripadajo. Velikanska moč, ki se je v teh razmerah zgostila v rokah desnice, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejela manj kot tretjinsko podporo volivcev, vzbuja nelagodje.

Nekatere začetne poteze vlade so le še okrepile nezaupanje. Denimo to, da se je profil Kriznega štaba na twitterju nemudoma spremenil v propagandno mašino največje vladne stranke, si privoščili reklamo strankarskim glasilom in celo diskreditacijo ideoloških nasprotnikov – ki povrhu vsega ni bila izzvana z ničimer. Po protestih se je praksa končala, a grenek priokus ostaja. Zdi se, da se premier bolj kot njegovi najbolj zagreti kadri zaveda nevarnosti izrazito strankarskega nastopa v tem kritičnem trenutku. Od tod verjetno odločitev, da za uradnega govorca kriznega štaba postavi Jelka Kacina. Simbolna vrnitev k trenutku nacionalne enotnosti med desetdnevno vojno, ki pa je kmalu pokazala svoje omejitve. Za velik del prebivalstva je legendarni obraz osamosvojitve zgolj – »bumer«. Še en pripadnik generacije, ki je izgubila stik s sedanjostjo (Kacinove zaletave in nerodne izjave pogosto ustvarjajo vtis, da »ni pri stvari«) in se kljub obrabljenosti nikakor še kar noče umakniti mlajšim in podkovanejšim.

Izredni trenutek, ko se zdi, da je življenje človeštva zastalo spričo pošasti, ki je, podobno kot »beli hodci« iz Igre prestolov, v naš svet vdrla izza zidu, ki civilizacijo loči od surove narave, je zato pokrov, pod katerim brbotajo nakopičeni antagonizmi naših družb – politični, generacijski, ideološki, razredni. Še preden bo krize dodobra konec, lahko pričakujemo, da ga bo odneslo. Začela se bo politizacija epidemije. Ki je pravzaprav nujna – saj je bo od spopada različnih vizij, kako se v prihodnje spopasti z njo, odvisna naša prihodnost.

.....
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine