Nas (in Kitajcev) je 1422 milijonov

Le zakaj bi se človek mučil s pandemijo? Še posebej, ker že Tito, ki je sicer v dveh mesecih obračunal s kozami, pred 50 leti ni kazal nobene afinitete do covida-19 (kriv je Tito, ne Twito!). Zakaj bi se trudil s kelnarjenjem, s hitrejšo gradnjo cest (na primer tisto proti hrvaški Istri), železnic, s sončno, vetrno in vodno energijo? Zakaj bi poslušal tiste štiri ribiče, ki jim venomer ni kaj prav. Nehajmo s tem dolgčasom. Slovenija in EU sta premajhni za prave generale. Napovejmo vojno Kitajski – in problemi so rešeni. Koga bo še skrbelo za Piranski zaliv, Orbánove hotele in Luko Koper, rezilne žice na meji in čakalne vrste pred centri za testiranje, ko se enkrat pošteno udarimo z mandarinci.

Nič zato, če nas po naključju premagajo. Skupaj s Kitajci bi nas bilo 1,422 milijarde. Tako bi največ prispevali k repopulaciji Slovencev. Hkrati bi na Kitajsko lahko izvozili vzhodnemu trgu prilagojeno slovensko različico enopartijskega demokratičnega režima, z eno tiskovno agencijo, z eno novo TV, s poudarjenim kultom osebnosti, vojaško elito in obvezno partijsko precepljenostjo menedžmenta.

Vojna napoved Kitajcem bi se nam kljub začetnemu upadu pretovora v Luki večkratno obrestovala, saj bi nam potem oni v največ treh letih po tridnevni vojni poleg dvojnega drugega tira in vseh ostalih drugih tirov v državi zgradili še tretjo, četrto in peto os, nuklearko in skrito vrtino do zalog nafte pod Jadranom, da nam ne bi bilo treba več prosjačiti šejkov za nafto in plin. Še Švici bi se cedile sline! Pa tudi stric Viktor bi bil vesel, ker bi njegovo kraljestvo končno mejilo z veliko sestro.

Obstaja pa še precej verjetnejša tretja možnost (plan C): da Janeza pokliče stric Tom (ali stric Joe), ki mu bo odsvetoval zapletanje s Šijem in bomo potem mi na kitajsko Švico čakali še sto let. Za tolažbo bomo ves ta čas lahko razvijali Natov turizem v neokrnjenih slovenskih gozdovih, ker se ptice in druga narava menda niti približno ne bojijo letal F16, tankov in patrij. Vsaj ne tako, kot se boji vetrnic.

Če partizani ne bi napadli Nemcev ...

Slovenski kuharji in natakarji se še predobro spomnijo ministra Zdravka, ki nas je še v času debelih kongresnih krav na Bernardinu že pred več kot petimi leti navduševal nad centralnoplanskim turističnim gospodarstvom. Najprej bomo (»mi«) podržavili vse hotele, jih supersonično izboljšali in potem prodajali po kapljicah, dražje kot švicarski sir. Naši kelnarji in kuharji morajo biti ob takih lastnikih čudodelci. Zato komaj čakajo na Hune, Gote, Vizigote in druge turistične preroke, ki obljubljajo dolgo pričakovani raj za borno turistično gmajno. Zdravko sicer rohni, da kot minister ne more narediti nič proti temu, če se kak York odloči kaj prodati. Tako kot ni mogel narediti nič s turističnim holdingom, ki so si ga itak izmislili novinarji.

Centralni plan bodo uresničili šele tedaj, ko bodo Portorož (po novem Orbánorož), Bled, Moravczi, Radenczi in Petuï Varoš dokončno padli v centralnoplanirane roke. Centralni plan bi lahko uporabil znano Bavčarjevo formulo, po kateri so pivovarji najprej prodali del Istrabenza Plinfinu, ta Sportini, Sportina Microtrustu, ta pa Pom Investu. Zadnjemu je v eni sami potezi kapnilo 24 milijončkov. Po petnajstih letih se nikomur niti sanja ne o pionirjih, osamosvojiteljih in utemeljiteljih centralnega plana. Lahko mi verjamete, da je 15 let kasneje po vseh bavčarjih, časarjih, lovšinih, kanglerjih, hildah in drugih mojstrih centralni plan bistveno bolje dodelan, namazan, podmazan in dobesedno neoporečen.

Zato ima Ivan Grozni prav, ko Kitajcem očita, da nimajo pojma, kako napredna je lahko demokracija. V primerno zastavljeni enopartijski demokraciji bi bila kitajsko-slovenska sinergija halucinantno eksplozivna. Česar se najbolj boji stric Tom.

Zato stric Ivan ohranja žico na meji s Hrvaško, stric Plenković trosi sol na slovensko morsko mejno rano, zato stric Vili K. ustavnim sodnikom predlaga, naj prepovejo SD in Levico. Za vsak primer (ali slučaj, kot bi rekli). Stric Vili, ki je včasih ustavljal drugotirne konje, bi zdaj z ustavno sodniško palico ukinil nasprotnike. Eh, sine, tudi jaz bi. Ampak brez nasprotnikov bi politikom zmanjkalo dela. Kaj bi potem počeli? Morali bi graditi ceste, vodovode, šole, zares (ne na kredit) zvišati plače, odpisati krajo, nasilje, toplogredne pline, dovoliti Kitajcem, Rusom in Novakom udeležbo na tekmah ... Raje ne, saj ni dvoma: če imamo sovražnike, smo politiki najboljši.