Nabrušeni in ozvočeni

Novice o širjenju virusa opičjih koz je treba presojati z zavedanjem spremenjenega odnosa do epidemij, ki ga je prinesel kovid. V predkovidnem obdobju bi se težko zgodilo, da bi nekaj sto primerov razmeroma blage in že pol stoletja znane izpuščajne bolezni postalo svetovna zdravstvena novica. Pravzaprav do teh nekaj sto primerov verjetno niti ne bi prišlo, saj je šele kovidno obdobje povzročilo epidemiološko (pre)občutljivost, kot smo ji zdaj priča.

Nikoli prej epidemiološki pojavi s pojavnostjo ena na milijon ali na deset milijonov niso postali velika strokovna in celo medijska novica že po nekaj dneh od prvih diagnoz in po komaj nekaj deset odkritih primerih. Šele pandemija je povzročila, da se epidemiološke novice takoj, s twittersko naglico razširijo med stroko in tudi na naslovnice osrednjih medijev. Posledično tudi velika večina zdravnikov postane pozorna na klinične znake, vključno z izpuščaji, ob katerih sicer ne bi pomislili na opičje koze. Ob vsem tem pa je med pandemijo zelo napredoval razvoj mikrobioloških laboratorijev, ki so zdaj skoraj čez noč zmožni po vsej EU in ZDA uvesti novo diagnostično preiskavo in z njo odgovoriti zdravnikom glede njihovega diagnostičnega vprašanja.

Zato je treba biti previden pri oceni, kaj je pravzaprav »izbruh« pol stoletja stare endemične okužbe, ki se širi in ohranja med živalstvom afriških tropskih deževnih gozdov in občasno »preskoči« tudi na lokalno prebivalstvo centralne in zahodne Afrike. Preskoki endemičnih, zlasti tropskih bolezni na turiste niso nov pojav, v letih pred kovidom so bile zaradi razmaha turizma tudi v naših ambulantah »tropske diagnoze« že vsakdanji pojav. In spet postajajo. Prav tako ni novo, da turiste bolezen lahko preseneti še dalj časa po tem, ko so se že vrnili domov in skoraj pozabili na potovanje – pri opičjih kozah se bolezen lahko pokaže šele tri tedne po okužbi, pri bistveno bolj nevarnem parazitu lišmeniji pa lahko življenje ogrožujoča bolezen izbruhne tudi nekaj mesecev po ugrizu peščene muhe, ki je prenašalka lišmenij.

Opičje koze morda le ne bodo epidemiološka drama. FOTO: Lukas Barth/Reuters

Osrednje vprašanje trenutnega izbruha bolezni opičjih koz je, zakaj pol stoletja staro endemsko okužbo zaznavamo kot nekaj izjemnega. Smo z epidemiološkimi in informacijskimi orodji, ki smo jih izbrusili zaradi kovida, postali preobčutljivi za primerno odzivanje na zdravstvene novice? Neka večja zaskrbljenost zaradi virusa opičjih koz bi bila namreč upravičena le v primeru, da to v resnici ne bi bil »stari« virus opičjih koz, ampak neka njegova spremenjena oblika z drugačnimi lastnostmi od originala. A prve analize kažejo, da virus ni spremenjen. Če bodo to potrdile tudi podrobnejše analize in torej ne gre za spremenjen virus s spremenjenimi lastnostmi širjenja, je malo verjetno, da bi doživeli kakšen bistveno nov epidemiološki pojav v primerjavi s tistimi, ki smo jih v zvezi z virusom opičjih koz že doživeli (pa morda ne opazili) v zadnjega pol stoletja. V zadnjega pol stoletja so turisti in drugi popotniki podobno (le manj množično) kot danes obiskovali zahodno in centralno Afriko in malo verjetno je, da kateri od njih virusa ne bi prinesel tudi nazaj domov in ga morda razširil na koga od bližnjih – le opazili tega nismo, ker so bila predkovidna epidemiološka orodja manj nabrušena in ozvočena. A ostane dejstvo, da je bolezen tudi v Afriki razmeroma redka in se pojavlja v posamičnih izbruhih z nekaj deset do nekaj sto okuženih. Verjetno je v Afriki izbruhov v resnici nekaj več, kot je zabeleženih, a v vsakem primeru ne gre za bolezen, ki bi pomenila veliko breme že v svojem endemskem območju. Še manj je verjetno, da bi imeli težave z njenim zadrževanjem v krajih, kjer nimamo živalskih prenašalcev virusa (opice, kljub imenu virusa, niso pomembni prenašalci virusa).

Če se torej virus, kot kaže, ne bo pokazal genetsko različen od že znanega, opičje koze ne bodo epidemiološka drama, ampak bolj šola o tem, kako se v postkovidnem času odzivamo na epidemiološke pojave in novice o njih. Morali bomo ozavestiti, da nam je kovidno obdobje prineslo izjemne možnosti epidemiološkega odzivanja, od diagnostike do javnozdravstvenih ukrepov. A ne glede na postoterjeno moč postkovidne epidemiologije, bodo dobre epidemiološke odločitve še vedno tiste, ki bodo dosegle zadostne javnozdravstvene cilje s čim manj drame. Podobno kot velja za odločitve dobrih nogometnih sodnikov.

Pri opičjih kozah ni asimptomatskega prenosa kot pri kovidu. FOTO: Dado Ruvic/Reuters

Pri tem pa je primerno opozoriti, da so pri sedanjem izbruhu opičje koze zunaj Afrike prvič zaznane kot ne zgolj »potovalna bolezen« (ko zboli popotnik, ki se je okužil v Afriki), ampak kot bolezen, ki jo je zboleli »popotnik« doma tudi prenesel na druge ljudi. Tak »domači« prenos pri opičjih kozah sicer ni nepričakovan. Kužen je vsak bolnik z izpuščajem, ki je podoben kot pri noricah (na obrazu, v ustih, genitalni sluznici, na dlaneh in ostali koži). Zlasti z dotikanjem drugega človeka lahko bolnik prenese okužbo in glede na pogosto blag potek bolezni okuženi kljub izpuščajem nima nujno v zavesti, da je bolan. Pri opičjih kozah torej ni asimptomatskega prenosa kot pri kovidu, vendar ni nujno, da se človek z izpuščaji zaveda svoje bolezni. Predvsem pa je bolnik z izpuščajem enako kužen, če je v Afriki ali v Evropi ali kjerkoli drugje. Zato je pričakovano, da potnik iz Afrike zaradi dolge inkubacije dobi izpuščajno bolezen šele kak teden po vrnitvi. Če je bolezen blažja, ni nujno, da jo oceni za kaj več kot »nekaj mozoljev«. Zato je povsem korektno, da mediji opozorijo na morebitne okužene, zdravnike in tudi širšo javnost, naj bodo pozorni na možnost bolezni, ker bo bolezen tako hitreje izginila iz neendemskih področij. Sploh je to opozorilo dobrodošlo pred poletno sezono potovanj in zabav z veliko gole kože. Nekaj pozornosti in previdnosti tako lahko komu prepreči pokvarjene tedne po sproščenem rajanju na Pagu – tudi to je namen praktične epidemiologije.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.