V nadaljevanju preberite:

Knjiga z asketsko oblikovano modro naslovnico že celo večnost ni dosegljiva nikjer, zato sem jo dolgo časa nosil v spominu kot neberljivo in neprebavljivo čobodro. Najstniku teoretska latovščina pač ni imponirala, sploh pa ne obsežen spremni tekst obeh urednikov, ki sta (kar sem spoznal šele pozneje) briljirala z dialektičnim materializmom in marksizmom, brez katerega v akademskem svetu takrat očitno šlo. Vero v tedaj še uveljavljajočega se sourednika Žižka so mi vrnile šele njegove spremne besede k romanom črne serije, v katerih je posamezne avtorje in romane v hitrih obrisih postavil v kontekst. Razodetje je bilo silovito: pa saj Žižek zna pisati! Razumljiv je celo petnajstletnikom! Zdaj vem, zakaj krimiči niso zgolj potrošna roba in jih je mogoče primerjati s klasično literaturo 19. stoletja. Memento umori, izvirnik, so pač nastajali v duha časa, v svoji teoretski preobteženosti pa še zdaj delujejo rahlo komično; pazite na pričujoči močnikovsko-žižkovski pasus: »Za ontologistično obrazlago je detektivski roman s svojim gnoseologizmom in z naivno vnaprejšnjo porazdelitvijo eksistencialnih vlog le trivialna regresija ali kvečjemu odpadni proizvod velikega izročila. Vseeno bi veljalo preskusiti, ali je detektivko mogoče navezati na literaturo z gnoseološko problematiko, ki bi jo bilo seveda mogoče speljati na problematiko eksistencialnih drž.«