Mauriceov greben

Noben greben ne sme zrasti preveč, tudi Mauriceov ne bo ..., je resno presodil človek in se spravil na petelina. Kikiriki.

Avgusta lani me je na sončnem jugu Francije močno zabavala vest o čričkih, ki so jih – uradno na občini in pri samem županu, pa to ne butalskem, ampak v Le Beaussetu nedaleč od Toulona – hoteli utišati spokojnosti željni turisti, ker pač v žuželčjem žaganju niso prepoznali koncertne blagozvočnosti narave. Zdaj strogo resno berem, da se na sodišču v Rochefortu na zahodni francoski obali dajejo zaradi preglasnega petelina, ki ga je na zatožno klop postavil upokojeni par z novo počitniško hišo na bližnjem otoku Oléron. Jutranje petje živali je menda abnormalno napenjanje, zato jo hočeta pritožnika pregnati s sosednjega dvorišča, če bo treba, pa tudi z otoka ali kar pod rušo.

Odnosi med prišlekoma in petelinom (oziroma lastnico, domačinko Corinne Fesseau) so se korenito zaostrili po tem, ko se je pokazalo, da ne bo pišče Mauricette v resnici nikoli neslo jajčk (izvorno se je menda izdajalo za kokoš), saj je skupaj z grebenom zraslo v Mauricea. Zdaj že dve leti predirljivo vstaja ob zori in para živce sosedoma, očitno zanalašč in še na daljavo, ko pa preživita v svoji otoški hiši le po kaka dva tedna na leto. Petelinova narava je menda tako nespravljivo konfliktna in medijsko aferaška, da je moral spor komentirati kar župan: k sreči v bran perjadi in glasovom podeželja, ki »jih je treba zaščititi kot nacionalno dediščino«, recimo še oslovsko riganje, kravje mukanje, cerkveno zvonjenje. Za povrhu je petelinjo pravico do svobodnega izražanja – pa kaj zato, če ob šestih zjutraj – s podpisovanjem spletne peticije podprlo na tisoče zagovornikov demokracije.

Čeprav Mauricea stresno vlačijo po sodišču, se mu za zdaj ni povesil greben. Vsaj še do jeseni, ko bo menda padla razsodba, lahko pokončno poje svojo veselo basen o človeškem (dopustniškem) nesrečništvu.

Naj kikirika petelin!