Ljubezen v času koronavirusa

V času epidemije v strahu za lastno zdravje postanemo nezaupljivi, še posebno če je bolezen takšna, da kužnemu ne piše na čelu, da je bolan. Bojimo se slehernega. Pri boleznih, ki se prenašajo s človeka na človeka, je verjetnost okužbe večja, če ste z bolnikom v tesnejšem stiku, in to čim dlje. Okužbe so zato pogoste med družinskimi člani. Ker ne živimo le v družinskem krogu, je epidemija resen preizkus medčloveških odnosov.

Pri kapljičnem prenosu je potrebno redefinirati kinderštube: v času epidemije se vljudnosti ne kaže tako, da se z bližnjim rokujemo, ga objemamo in poljubljamo. Ker je pri okužbah dihal največ virusov prisotnih v zgornjih dihalih, se je treba izogibati zgornjih dihal bližnjega: eskimsko drgnjenje nosov odpade, poljubljanje prav tako – tudi vljuden poljub na lica ali le diplomatsko dotikanje lic ni priporočljivo. Še na rit ne smete kušniti nikogar, saj se koronavirus izloča tudi v blatu. Ker virusi na rokah preživijo več minut, si je potrebno roke po prijateljskem stisku razkužiti ali umiti, razen če imate izjemno sposobnost samokontrole in si nikoli ne pomanete oči ali povrtate po nosu. V trenutni epidemiji je za spretnejše sprejemljivo »nogovanje« s stopali, manj veščim ostane prijateljsko »komolčanje«. Z epidemiološkega stališča pa je najprimernejši nasmešek iz oddaljenosti vsaj metra in pol. Da bližnji postanejo malo manj bližnji.





Kaj pa zaljubljenci? K sreči je valentinovo že mimo, a romantičnim zvezam čas epidemije res ni naklonjen. Plesati je dovoljeno le solistično, v varni razdalji od soplesalke/-ca, »stiskavci« so prepovedani. Sedaj se je bolje družiti na socialnih omrežjih, saj se tam novi koronavirus ne prenaša. To je precej bolj varno kot ljubezenska pisma, kajti nikoli ne veš, če se virus ne bi ohranil v poljubu ali posušenih solzah na pisemskem papirju. A če smo že pri ljubezni, prek intimnih stikov se prenaša še cel kup nalezljivih bolezni, a za njihovo preprečevanje je najučinkovitejša zvestoba, bistveno bolj kot vse druge oblike zaščite z zdravili, razkužili in kondomi.

V zdravstvu se moramo v stikih z bolniki ves čas vesti previdno, kot da smo sredi epidemije. Obstaja pet trenutkov, to je priložnosti, ko si moramo razkužiti roke: pred stikom z bolnikom, pred čistim/aseptičnim opravilom, po stiku z bolnikovimi telesnimi tekočinami ali izločki, po stiku z bolnikom in njegovo okolico. Vsak od omenjenih trenutkov ima svoj pomen: nekateri ščitijo bolnika pred našimi mikrobi, drugi nas in njega pred njegovimi, tretji ščitijo bolnikovo okolje. Izvajanje omenjenih ukrepov se v bolnišnicah redno preverja z opazovanjem. Če se zdravstveni delavci v več kot 80 odstotkih priložnosti držijo ukrepov za higieno rok, to pomembno pripomore k zmanjšanju prenosov okužb.

Ampak v primeru novega koronavirusa 80 odstotkov priložnosti ni dovolj. Pa tudi razkuževanje rok ne zadostuje: po navodilih službe za preprečevanje bolnišničnih okužb, se moramo pred stikom z bolnikom s koronavirusom obleči v zaščitno obleko, nadeti si moramo ustrezno masko, kapo, očala ter rokavice. Oblačenje še gre, vendar je treba upoštevati pravilni vrstni red. Še posebno pa je pravilni vrstni red nujen pri slačenju, saj mimogrede lahko pride do stika zunanje površine zaščitnih sredstev s kožo zdravstvenega delavca in posledične možnosti za prenos okužbe. Če zdravstveni delavec pride v stik s koronavirusom, je za kolektiv izgubljen, za 14 dni mora v karanteno. To v izrednih razmerah, ko bolnišnica poka po šivih, pomeni dodatno obremenitev za že tako preobremenjene, kadrovsko podhranjene ekipe. Zato slačenje poteka pod budnim očesom sodelavke/-ca, ki nadzira, ali vse poteka po pravilnem vrstnem redu in skladno z utečenim scenarijem ter tako preprečuje, da bi prišlo do napake. Takšen nadzor ni od včeraj. V preteklosti so na ta način delovale danes žal pozabljene, a takrat zelo popularne gardedame, ki so mlada dekleta varovale, da v družbi niso zabredla v težave. Če omenjeni poklic ne bi izumrl, morda danes gibanje #MeToo ne bi imelo toliko opravka s preštevilnimi izprijenci.



Na to, koliko upoštevamo navodila za preprečevanje koronavirusnih okužb, dodobra vplivajo statistični podatki oziroma verjetnost, da se nam kaj zgodi. A podatke si razlaga vsak po svoje: marsikomu se smrtnost 2,3 odstotka ne zdi velika – še posebno če ste mlajši in brez kakršnihkoli bolezni, ker vam je statistika še precej bolj naklonjena. A v starostni skupini nad 80 let je smrtnost okužbe z novim koronavirusom po do zdaj znanih podatkih skoraj 15-odstotna. Kaj pa gripa? Vsako leto je nekaj odstotkov možnosti, da boste zboleli za gripo. Preventivni ukrep, ki ga zagovarjam, a ga na tem mestu ne bom omenjal, zmanjša tveganje, da boste zboleli, za več kot polovico (posledično se zmanjša tudi verjetnost, da boste zaradi gripe šli rakom žvižgat), a se k njemu zateče le majhen delež Slovencev – v primerjavi s tem pa več kot polovica naših polnoletnih državljanov igra loto, čeprav je verjetnost, da bodo zadeli sedmico, manjša kot ena proti petnajst milijonov.

Za zdaj poleg številnih sestankov, klicev, dopisov in drugih intervencij, koronavirus na moje zdravje ni vplival, mi je pa bistveno podaljšal delavnik in zahteval tudi druge prilagoditve. Poslovil sem se od brade, ker maska, ki naj bi jo uporabljali ob stikih z bolniki, ne zatesni varno poraščenega obraza. V moji starostni skupini je smrtnost okužbe s koronavirusom 1,3-odstotna. Kar je sicer malo, a verjetnost, da postanem vzrok za sedmino, je neprimerno večja od tega, da na lotu zadenem sedmico.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. 

Marko Pokorn je dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik.