V kolumni preberite: 

Definiciji lenobe in njej bližnjega brezdelja sta izmuzljivi in relativni. Nanju vpliva družba v vseh svojih razsežnostih. Nekdo, ki antropološko, sociološko ali vzgojno velja tukaj in zdaj za lenega in brezdelnega, je lahko onkraj svojega časa in prostora spoštovan. Gibalo razlikovanja med pristopi do lenobe je odnos do telesnega in umskega dela s prizvenom pridobitnosti. A smo spet na spolzkih tleh ob opredelitvah, kaj je telesno in kaj umsko ter kaj je pridobitno in kaj ne, saj kaj hitro lahko spodnesemo sami svojo pamet. Je kamnoseštvo bolj težaško/pridobitno od vezenja gobelinov? Je izpeljevanje zahtevnih matematičnih izrekov bolj intenzivna oblika umovanja od tistega v bageristovi glavi, ko sredi noči ob poplavljeni hiši s cigareto v kotičku ust premleva traso jarka, s katerim bo preusmeril hudournik? Miselni izziv, od kod izvira in čému je namenjeno suvereno označevanje bližnjih za lenuhe, naj pograbi kdo drug. Sama sem namreč mojstrica v izogibanju opravilom, ki mi ne dišijo. Pri tem se omejujem na dejavnosti, ki se mi zdijo brez smisla ali se zdim sama sebi ob njih telebanska, štorasta, celo škodljiva. Zato se lotevam dela, ki v mnogo očeh ni delo: pripovedovanja zgodb.