V nadaljevanju preberite:

»Adijooo, hišaaaaa, smrk, buuuuu …« Od trenutka, ko so se visoka dvokrilna lesena vrata zaprla za cizo, visoko naloženo s počitniško prtljago, pa vse do vkrcanja na legendarno Marino, ki nas je popeljala z otoka, je naš petletnik tako presunljivo in neutolažljivo jokal, da se nam je trgalo srce. Njegove težave z dihali, ki so v tistem poletju prvič služile kot alibi za več tednov družinskega življenja v mediteranski aromaterapiji, so se sicer umirile. Jokal, kaj jokal, tulil pa je še vedno z raskavim, od preteklih zimskih napadov laringitisa utrujenim glasom.

Četrt stoletja je minilo, a takratno pretresljivo slovo od hiše, v kateri smo do tedaj preživeli samo nekaj tednov, imam še vedno pred očmi in v ušesih. Ta hiša je bila naš poletni dom še vrsto let zatem. Ko so naši otroci prerasli skupne počitnice, se je brez težav napolnila z lastnikovimi otroki in vnuki, in kot kaže, bo prehajala iz roda v rod, do zadnjega vogalčka prežeta z otroškimi klici in smehom ter odmevom desetin capljajočih bosih nog po zavitih lesenih stopnicah. Kdor koli od nas obišče otok, gre ob tem obiskat in poduhat »našo« hišo.