V nadaljevanju preberite:

Gruzija; dvaindvajset let kasneje; enajst dni v prehodu z oktobra na november. Spet smo se vozili, spet smo hodili. Midva z možem in najin sveže došolani sin zdravnik, ki naju je ob zaključku študija v zahvalo za dolgoletno podporo in oporo vodil po deželi, ki vsakogar prevzame, očara, začara. Laringitis je bil za vse nas le morast spomin; zdaj je sin hodil prvi in midva za njim. Sledila sva mu v kavkaške snežne strmine, v labirinte svanetskih stolpov, romala po jamskih dvorcih in samostanih, vklesanih v skalo, osuplo vsrkavala tisočere polpuščavske pastelne odtenke. Ko je beseda nanesla na njegovo mladost, prežeto z dihalnimi stiskami, in na njegov takratni izbruh umetniškega izražanja, je naš dohtar samo zamahnil z roko. »Mah, kakšna umetnost. Sem bil pač zadet od vseh tistih močnih, premočnih zdravil, s katerimi ste me futrali, da nisem umrl. Poezija pri petih letih? Bodimo resni.«