Kure gleda vse skupaj

Zaželeli smo si jih in jih imeli. Bile so kura a, kura b, kura c in kura d. In petelin. Skrbel je, da so se počutile varno, včasih zadovoljeno, povprek zadovoljno. Zbujali smo se tik za njim, petelinom, iz vekaric bi zlahka vzeli baterijske vložke.

Pernata peterica je imela bivališče visoke kategorije, temu primerno je bilo tudi poplačano, postrežba večinoma ni škripala. Ker je težko vse življenje kokodakati zamrežen, so bile ob popoldnevih živali puščene na plano. In kljuvale naše vrtnine. Tudi sosedske, hvala bogu. In nikdar uporabile za izločevalne potrebe odmerjenega mesta. Ker jim ga nismo odmerili.

Kupili smo ograjo za 150 denarnih enot, s tem povečali njihovo pašno površino. Ograja je v biltenu trdno stala, kakor kamen skala kost, v živo ne. Paličice so se krivile, mreža je bila vegasta, krempljevke so kmalu, sledeč ta glavnemu, ugotovile, da je ograjo mogoče preskočiti.

Včasih so na večer odfrčale v obratno smer, včasih so se dovolile ujeti in položiti v ponečedeno zibel, včasih je del enote noč preživel na svobodi. Ki pa ni absolutna.

In imeli smo, družina, jajca, kurji produkt si razčesnil 40 centimetrov nad ponvijo, kamor je treščil z vso silo, ampak rumenjak je ostal kompakten, razmišljati sem začel, da bi jajca na črno prodajal po zasoljeni ceni, takih potem ni treba dodatno začiniti.
Preskakovanje ovir jim je šlo vse bolje od tac, vse večkrat so prenočile pod milim nebom.

Tudi par noči nazaj. Okoli štirih se zasliši smrtni, no, predsmrtni krik. Par sekund, potem tišina. A kdo bi brez termovizije preverjal, kaj se zunaj dogaja. Dovolj je bil šc, šc z balkona. Slutnje niso bile prijazne. Čez eno uro še en, morda podvojen, sekundni krik. Če bi bilo zunaj klanje, bi človek pričakoval vrišč in trušč in vsesplošni kokodajs.



Počakamo na svit, petelin nas ne zbudi, ker ni potrebe. Kakšno razdejanje bo ugledalo naše oko? Nič, nobenega trupla, le perje vsepovsod, pač tudi nobene žive živali. Ne a, ne b, ne c. Razen kure d, ki smo jo nedolgo tega nastanili v posebni depandansi, kjer naj bi poskrbela, da bi svet ugledali piščančki. A njen materinski nagon je bil sila šibek, sem ter tja je sedela na štirih jajcih, sedmih ni niti povohala. Je pa v porodnišnici edina preživela.

Od kurjega bivališča je proti gozdu vodila sled, dve špurici poležane trave, daleč, nekaj sto metrov. Kdo nam je vzel kokodajse, nad kom se bomo zdaj jezili, ko vsenaokrog ne bo več posračkano? Je bila lisica, ampak kako bi ji uspelo upleniti četverico, je prišla štirikrat, je šlo za zvitorepi par, ki si je razdelil krvavo nalogo? Nedolgo nazaj je nedaleč stran račjo jato pokončal, pravijo, šakal. Je bil on? Medvedka iz Želimelj gotovo ne.

A nak, tudi ko bi krivdo lahko mirno naložili živim bitjem nižje razvojne stopnje, je človek človeku vsaj v mislih lahko volk. Večkrat se je zastavilo vprašanje, mar niso bili na delu dvonožci. To natolcevanje se mi je zdelo skoraj ogabno, če uporabimo zrno razuma in se vprašamo: bi človek uplenil petelina in tri kure, bakrene žlebove pa pustil nedotaknjene?

Baterije so v budilkah, skrbi, kdo bo med dopustovanjem za namakanje suhega kruha in pičo skrbel, so postale odveč, kot je odveč spraševanje, kdo bo blatil po naših tlakovcih – to že več dni počnejo sosedove putke.

Na večer dne, ki se je začel tako krvavo, gospodarica odide na svež zrak, tja proti gozdu, polnem plenilcev. In na robu, kjer se stakneta travnik in gozdič, se ugledata. Ona in lisjak. Postane človek, postane prav zvita zver. V očeh enega drobec strahu, negotovosti, v očeh drugega morda slaba vest?

Če se bo v depandansi kaj izvalilo, bo kura d vsaj začasno samohranilka. Mi pa bomo jajca po nezasoljeni ceni, pravzaprav zastonj, dobivali iz životcev sosedove jate. Tudi s kruhom bomo začeli varčneje ravnati.
Če do zdaj nisem verjel, odslej nalagam tudi vam. Bolje preventiva kot kurativa.