Kurdi, Amerika in slovenska levica

Pred dvema letoma, na vrhuncu katalonske krize, se je v Sloveniji zgodila nenavadna konvergenca stališč. Posamezniki, ki se globoko razhajajo v političnih prepričanjih, so se znašli na isti strani okopa. Ivo Vajgl in Dimitrij Rupel, Mladina in Reporter – na smrt sprti ljudje so našli točko konsenza. Čeprav je zunanja politika področje, kjer se mnenja v Sloveniji krešejo manj silovito kot drugod, je takšno poenotenje vseeno nenavadno. Tiste oktobrske dni je bila Katalonija morda največji katalizator slovenske enotnosti od časov osamosvojitve.

Razlogi niso tičali le v romantični identifikaciji s Katalonci. Kot je ugotavljala Simona Škrabec, slovenska prevajalka in esejistka iz Barcelone, so Slovenci nagonsko zapopadli, da je EU, v kateri je mogoče brutalno zatreti demokratične aspiracije po temeljni politični pravici, kot je samoodločba narodov, nevaren prostor za vse male narode. Da je obrat v zunanjepolitični kulturi zahodnih držav, ki omogoča toleriranje takšnih ekscesov, škodljiv tudi za slovenske interese. Da odvrnitev od sistema mednarodnega sodelovanja, ki se je uveljavil po padcu berlinskega zidu in je temeljil na določenem (čeprav ohlapnem) liberalnem konsenzu glede primata človekovih pravic, Slovenijo postavlja v težek položaj. Politični okvir, ki dovoljuje brutalno pretepanje volivcev in zapiranje miroljubnih demokratov, omogoča tudi grobe pritiske na manjše in vojaško šibkejše suverene nacije.

Dve leti pozneje se je podobno zbližanje stališč zgodilo okoli kurdske krize v Siriji. Če pogledamo javne odzive, vidimo, da so slovenski mnenjski voditelji spet konvergirali k skupni oceni. Tokrat je sozvočje manj očitno, saj je izraz splošnih trendov v zahodnem javnem mnenju: Slovenci se glede tega vprašanja ne razlikujemo bistveno od drugih Evropejcev in velikega dela ameriške javnosti. A prav to je toliko bolj presenetljivo.



Doslej so vse mednarodne krize, povezane z ameriškimi intervencijami, pri nas povzročile globok razkol, ki je v grobem ustrezal notranjepolitični polarizaciji: večina volivcev levice se je postavila na izrazito protiameriška stališča, medtem ko so volivci desnice praviloma zagovarjali proameriške pozicije. Med politično elito je bil ta razkol sicer precej manj izrazit: kljub proruski orientaciji so stališča levosredinskih politikov le redko odstopala od evroatlantskega konsenza, a v levičarsko usmerjenih medijih in javni sferi nasploh je bila protiameriška ost očitna. Do te mere, da se je Slovenija na vrhuncu Obamove ere znašla na samem vrhu lestvice držav z najbolj protiameriškim javnim mnenjem.

To se v zadnjih letih ni spremenilo. Toda nastop Trumpa je pripeljal do globokih premikov v konfiguraciji javnega mnenja. Levica, ki še ob majdanski revoluciji ni imela dvomov, za katero stran navijati – prav razširjena predstava, da gre pri ukrajinski krizi za prikrit spopad med ZDA in Rusijo, je slovensko levico v času, ko so na problem lažnih novic opozarjali le redki, spremenila v magnet za prokremeljsko propagando –, se je zdaj znašla v krizi zunanjepolitične identitete. Protiameriško občutje se je ohranilo, a ne zmore več služiti kot kompas pri orientaciji v mednarodnih sporih. Trumpovo spogledovanje s Putinom, ki je postal ljubljenec »alternativne desnice«, je razbilo dolgo zasidrano idejo o Rusiji kot strateški zaveznici svetovne protiameriške levice. Krah venezuelskega eksperimenta, za katerega lahko le največji lunatiki obtožujejo ameriško vmešavanje, je dodatno omajal alternativne vizije levičarskih kritikov »neoliberalnega svetovnega reda«.

Pax Americana, ki je vladala v prvih desetletjih po hladni vojni, je levici omogočala jasno podobo zunanjega sovražnika. Novi multipolarni red jo sili k temeljitemu premisleku svojih predstav in aspiracij. V kurdski krizi je to postalo kristalno jasno. Pripadniki slovenske levice sicer še vedno kritizirajo poteze ZDA, toda prvič protestirajo zaradi umika ameriških sil. Takšna kritika ni nujno nekonsistentna: stališče, da so prav ZDA s svojim posredovanjem dodatno zapletle situacijo na terenu, zdaj pa se iz godlje umikajo tako, da najbolj pozitivnega akterja v tem spopadu prepuščajo na nemilost turški genocidni politiki, ima svoj smisel. Toda obzorje pričakovanj, v katerem se ta kritika giblje, je vendarle neskladna z virulentnim antiamerikanizmom in antiatlantizmom, ki smo ga na slovenski intelektualni levici poznali doslej.





Če kritiziramo umik ameriških čet iz sirskega Kurdistana, načelno priznavamo nujnost aktivne prisotnosti zahodnih vojaških enot na kriznih območjih – vsaj tistih, ki so najpomembnejša za geopolitično stabilnost evromediteranskega območja. In če menimo, da bi te sile morale posredovati tako, da preprečijo najhujše zlorabe človekovih pravic in eskalacijo konfliktov, ki ogrožajo evropsko varnost, poudarjamo natanko isto, kar piše v ustanovnih aktih in strateških dokumentih Nata. Pripomba, češ da »v resničnem življenju« ne Nato, še manj pa njena najmočnejša članica, tem smernicam ni sledila in jih je raje zlorabljala za svoje posebne interese, zgreši tarčo: to je problem vseh institucij in organizacij, ki jih je kdaj ustvarila človeška roka. Vprašanje je, ali je osnovno poslanstvo evroatlantskega zavezništva smiselno in vredno ohranitve ali ne – in nemogoče je kritizirati Trumpovo potezo v Siriji in hkrati trditi nasprotno.

Zdi se mi, da del slovenske levice sluti logični zaključek naukov, ki jih je ponotranjila v zadnjih letih: ohranitev varnega mednarodnega okolja za razvoj demokracije zahteva proaktivno zunanjo politiko s strani zahodnih sil, v kateri je varnostno-obrambni vidik enako pomemben kot diplomatski. Drugi del pa se vse bolj približuje prokremeljskim pozicijam. Kurdska kriza gotovo ne bo povzročila razkola med njima. Verjetno še odprte konfrontacije ne. Je pa že razgalila razpoko, ki se bo odslej bržkone le še poglabljala.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.