V nadaljevanju preberite:

Vojna za Slovenijo je bila umeščena v zelooo vroče poletje. Odraslo prebivalstvo naše soseske se je razdelilo kot nekdaj v cerkvi: moški na eno stran, ženske na drugo. Moški so popotovali od ene do druge improvizirane pivnice, postajali, popivali in modrovali. Ženske smo se zatekale v hiše. Jaz v desetem mesecu nosečnosti. Dopust sem nastopila šele kak dan pred vojno, saj sem želela sama izprašati dijake četrtih letnikov. O, kako vroče je bilo. Sredi izpitne procedure so se mi očala zmuznila izza prepotenih ušes, zdrsnila z nosu in gromko zaropotala po mizi. Če jih ne bi zadržala miza, bi jih ujel moj gromozanski trebuh.
Otrok naj bi prišel na svet drugega julija, pa si je, najbrž zaradi obstreljevanja Krvavca tik pred našim nosom, premislil in počakal sedem dni. Če je upal na ohladitev, je upal zaman. Temperatura v sobah porodnišnice je bila višja od tiste v mojem telesu. In ker so sestre strogo upoštevale nam nedoumljive zapovedi in prepovedi, so vse dni na stežaj odpirale južna okna, odgrinjale zavese, dvigale žaluzije ter kregale prekurjene mamice, ki smo samo skušale spraviti sobno temperaturo pod osemintrideset stopinj. Vojna in vročina gor ali dol, pravila so pravila.