Komu zvončklja

Vedno ko preberem, da bo družba prihodnosti potrebovala kopico poklicev, ki sploh še ne obstajajo, se mi oči zaiskrijo. Že zdaj se ponujam za seznam perspektivnih kadrov. Moje bogate izkušnje in več kot pol stoletja izpopolnjevanja, ki traja nekaj mesecev na leto, mi dajejo nekaj malega verodostojnosti, da lahko predlagam tudi ime.

Poklic se lahko imenuje: zvončkosledec. To nikakor ni isto kot »iskalec zvončkov«. Vsakdo, ki nima stalno glave v oblakih, ampak gleda tudi pod noge, ko hodi, brez težav najde zvončke, ko so že zunaj, tudi če so malo zakamuflirani s trohnečim listjem in šopi suhe trave. Moja specialnost pa je iskanje zvončkov pod snegom.

Še preden se zemlja odtaja, še preden kurenti odženejo zimo tam, kjer na eni strani Drave na peščeni zemlji raste čebula in pred njo milijoni malih zvončkov, na ilovnatih bregačah na drugi strani Drave pa vinska trta, pred njo pa sladko dišeči šopi velikih zvončkov.

Kot je slišati, se letos iz okolice Ptuja pritožujejo, da kurenti nimajo dela, ker zima tam še ni pokazala vsega, kar bi morala. A stvari so pogosto drugačne, kot so videti. Čeprav je naša deželica na zemljevidu videti majhna, je strašno zgubana. V teh neštetih gubah in gubicah površja, ki je ponekod peščeno, drugod ilovnato, spet drugod kamnito ali močvirnato, se nekje lahko skriva zima tudi takrat, ko jo drugje pogrešajo.

Vprašajte Notranjce, tiste nad šeststo metri. Ob božiču je zemlja zamrznila in ostala trda kot kamen vse do odjuge pred nekaj dnevi. Pod snegom pa se je dogajalo kot v zadnji ledeni dobi. Drobne živalice so brzele med koreninami in odpadlim listjem ter tako dolgo žgečkale vratove zvončkov, da so prikukali skozi trohnečo blazino in v snegu počakali na južni veter.

V prvem dežju so pokazali svoje dremave glavice, še ovite v zeleni šal. Dan ali dva, pa bodo zvončkljali in začeli oznanjati bližanje pomladi. Tako. In to bi razglašali zvončkosledci, za vse tiste, ki bi po nesreči pozabili, kako se išče vedra pot v dan.