V nadaljevanju preberite:

Italijanski film V imenu suverenega ljudstva (In nome del popolo sovrano, 1990), zgodovinska tragikomedija v režiji Luigija Magnija, ki obravnava obdobje tako imenovane Rimske republike v revolucionarnem letu 1849, vsebuje legendaren prizor. Rimski ljudski tribun Angelo Brunetti, imenovan Ciceruacchio (igra ga sloviti Nino Manfredi), vdre na zasedanje skupščine z bizarnim predlogom, kako naj bi se mlada republika rešila iz smrtonosnega obleganja francoske vojske, ki je poskušala z orožjem izsiliti obnovo posvetne oblasti papeža Pija IX., ki je medtem zbežal iz upornega mesta.

Ciceruacchio se vse bolj obupano oklepa vere v novorojeno republiko, kar povzroči komičen trk s predsednikom skupščine, ki nima potrpljenja za njegov jalovi radikalizem. »Državljan,« ga nestrpno pobara: »Skupščina zaseda dan in noč, saj mora biti ustava nared pred propadom republike!« Ciceruacchio presunjeno in zdravorazumsko odvrne v sočnem rimskem narečju: »In kaj nam bo ustava, ko ne bomo imeli več republike!?« »Nič,« mirno odgovori njegov sogovornik.

In nato nadaljuje v povzdignjenem, skoraj himničnem tonu: »Toda ves svet bo vedel, kakšno državo smo hoteli zgraditi na ruševinah posvetne oblasti Cerkve.«

Tako kot pri marsikaterem dialogu v filmu ni jasno, kje so režiserjeve simpatije: pri performativnem idealizmu meščanskega politika ali prizemljenem radikalizmu ljudskega tribuna?

Ali pa hoče morda prikazati, da je bil neuspeh revolucije rezultat komične neusklajenosti med deklarativnim patosom revolucionarne elite, z jasno vizijo prihodnosti, a brez vsake predstave o tem, kako jo doseči, in visceralnim nagonom pouličnih revolucionarjev, premetenih in zagnanih, a brez slehernega razumevanja za širšo geopolitično realnost, in slepih za neskladje med vzvišenostjo svojih ciljev in grobo skrajnostjo sredstev?