
Neomejen dostop | že od 14,99€
Album Desetina resnice skupine Vsemag (2024) je za slovenski prostor izredno zanimiv poskus pristnega eksperimentiranja: ne izzveni namreč v neslušljivost ali živčnost, ampak kljub eksperimentiranju in šumom najrazličnejših vrst deluje – prijetno. Običajno glasbeni albumi (ali skladbe) nastanejo tako, da se v skupini izoblikujejo ideje, te se zvadi, skladbo »napiše«, morda celo preizkusi na več nastopih, nato pa se odpravi v studio, kjer sicer mnoge skladbe dobijo novo obliko, a ohranijo vsaj svojo osnovno zasnovo.
Razvoj možnosti, ki jih ponuja studio, je sredi prejšnjega stoletja začel ponujati tudi obratno možnost: glasbeniki pridejo v studio in poskusijo narediti »nekaj«: pri tem igrata vlogo znanje in naključje, studio pa skuša uspelo in posneto naključje spremeniti v nov inštrument. Tako so nastajali mnogi težje slušljivi, pa tudi nekateri izjemno znani albumi Briana Ena, Roberta Frippa, Davida Bowieja, Talking Headsov in drugih – ob njih pa se je razvijala tudi tehnika in filozofija takšnih ustvarjalnih postopkov.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji