V nadaljevanju prebetire:

Prvi dve desetletji in pol 21. stoletja se bosta v zgodovino zapisali kot čas družbenega zastoja. Prihodnjim raziskovalcem in raziskovalkam se bo duhovna izpraznjenost izteka epohe najbolj očitno razpirala v umetniških in drugih kulturnih dejavnostih, ki predstavljajo vrhove vsakokratnega izraza človekove kreativnosti.

Da bi cvetela v presežkih, potrebuje kolektivna človeška ustvarjalnost izobilje skupnostne napetosti, medtem ko je občutje družbene brezperspektivnosti zadnjih dekad privedlo do kritičnega upada skupnostnih imaginacij in skrajne atomiziranosti posameznikov v povodnji potrošniške miselnosti.

Živimo v obdobju neprekinjenih recikliranj tistega, kar so raznovrstne umetnosti ter družboslovje in humanistika nazadnje predstavili presežnega v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Reciklaža kulturnih produktov iz izteka analogne stvarnosti kajpak ni zmožna nagovoriti, kaj šele afirmirati človeka na prehodu v digitalnost, ki ga neusmiljeno premetava orkanski veter rojevanja novega predstavnega sveta. V odsotnosti smelih načrtov o zagotovitvi družbenega mesta za vse iz ust etablirane politike se današnji slehernik osamljeno vrtinči v labirintih zarotniških idej, sprošča nakopičeno jezo v političnih fanatizmih in krčevito zajema sapo med ruševinami dovčerajšnjih avtoritet: političnih, znanstvenih, družbenih.

V nemiru prevratnih dni išče uteho v zdaj prenapetih, a družbeno povsem nezmožnih ideoloških strukturah preteklega obdobja, pa najsibo govor o odklonskem fašizmu ali nekdaj progresivnem feminizmu. Ustavimo se pri slednjem.