V kolumni preberite:

Nori klobučar, lik iz Alice v čudežni deželi, pravi: »Če bi imel svoj svet, bi bilo vse nesmisel. Nobena stvar ne bi bila to, kar je, ker bi bila vsaka stvar to, kar ni.« Si lahko zamislimo takšen svet? V njem bi se vse prelivalo v svoje nasprotje. Belo bi postalo črno, mir bi postajal vojna, ljubezen bi se sprevrgla v sovraštvo – in znova nazaj, v nasprotni smeri. Zveni absurdno. Ampak takšen svet smo lahko videli prejšnji teden, na ceremoniji pri odprtju olimpijskih iger v Parizu.

Prireditev kritizirajo zaradi žaljenja verskih čustev. Ampak v tej kolumni bi rad spomnil na dva prizora iz ceremonije, ki sta prejela manj pozornosti. Prvi prizor: po Seni je plaval splav, podoben zaplati požgane zemlje ali vojnemu pogorišču, kot ga poznamo s fotografij Gaze ali Mariupolja. Na njem sta bila le pevka in pianist. Pianist je sedel za gorečim klavirjem; pevka je tiho, skoraj šepetaje, pela pesem o miru. Seveda, pela je Lennonov Imagine. Vsi poznamo besedilo: »Zamisli si, da ni držav. Ni težko. Ničesar ni, za kar bi lahko ubijal ali umrl. Tudi religij ni. Zamisli si, da vsi narodi živijo v miru.« Občinstvo je obnemelo. In kdo ne bi? Kdo ne more v svojem srcu prepoznati globoke ljubezni do miru, do harmonije človeškega rodu? Lennonove sanje so sanje človeštva.