V nadaljevanju preberite: 

»Prižgal sem svetilko in zasvetilo se je,« pravi učenec. »Prižgal si jo?« podreza učitelj. »Ali si pri tem potreboval vžigalico, kot jo pri prižiganju petrolejke ali sveče?« Učenec se ne da. »Ne. Samo kljukico na stikalu sem nekoliko zavrtel in svetilka se je vžgala.« Ta pogovor si je leta 1936 zamislil Leopold Andrée, profesor na ljubljanski realki (v knjigi Elektrika: proizvajanje, uporaba, nevarnost). Ni opisoval novotarije. Električna luč je že konec devetnajstega stoletja svetila marsikje v naših krajih. Res pa je do zadnjih koncev podeželja prišla šele po drugi svetovni vojni. Kljub temu pa odlomek kaže, da so ljudje še v tridesetih letih dvajsetega stoletja ohranili občutek čarobnosti, predvsem pa izjemne priročnosti, ki jo je vzbujala električna napeljava. V enaindvajsetem stoletju se nam zdi samoumevna. Opazimo jo zgolj v jezi, če je kdaj zmanjka.