Kje je revolucija?

Stari šolski pravilniki so zanimivi, ker se v njih običajno prepoveduje tisto, kar so učenci (in pozneje tudi učenke) najpogosteje narobe počeli.

V šolskem redu Stanovske šole v Ljubljani iz leta 1575, ki ga je sestavil Adam Bohorič, tako lahko beremo, da naj se učenec zjutraj najprej umije, obleče, potem pa naj gre »naravnost v šolo« – mnogi so šli namreč že v tistih časih kam drugam. Ko mora na stranišče, »naj se čim prej vrne in naj ne ubija časa z neumnimi šalami ali z drugimi nesramnostmi«; ko se vrne s stranišča ali drugega opravka, pa »naj gre takoj spet na svoje mesto brez hrušča in ne da bi svojega soseda nadlegoval«. Šolski red iz leta 1575 nam opisuje tudi zunajšolsko življenje tedanjih »prestopnikov«, saj je bilo na primer učencem prepovedano grdo obnašanje ali ogledovanje »nesramnih prizorov« na ulici; »ker je Ljubljanica silno nevarna voda«, pa so jim s hudo kaznijo prepovedali približevanje vodi, »kaj šele« kopanje ali plavanje v njej. Skrbel pa je tudi za nekakšno prisilno krvno zavezo med učitelji in učenci: »Učenec, ki bo iz šole kaj izblebetal in opravljal pred svojimi starši součence ali učitelje, jih bo dobil s palico«. In slednjič postavil tudi večinoma premožne starše, ki so stanovsko šolo kar drago plačevali, na malo trša tla. Pravi namreč, da morajo učitelji poskrbeti, da starši z učenci ne bodo »premehki, da jih ne bi preveč razvajali, še manj pa jim dajali potuho ali opravičevali njihovo hudobijo«.

Pravilniki so se skozi stoletja močno spreminjali, zlasti po času, ki ga simbolizira pinkfloydovski klic, da »šolstva ne potrebujemo« (We don't need no education, 1979). Še bolj se je spreminjala zakonodaja in z njo odnosi in razmerja med učenci in učitelji. V začetku devetdesetih let se nam je (morda tudi pod vtisom nove države) zdelo, da gre vse skupaj v pravo smer. Še so se dogajale krivice, a reševalo se jih je znotraj šole in večinoma precej uspešno.

V devetdesetih letih pa se je politika odločila, da bo v šolstvu »končno naredila red«. Da bo do skrajnosti formalizirala postopke, predvidela sankcije, »zaščitila pravice otrok« in vnesla pravo v njegovi najbolj formalni obliki v tako kompleksno okolje, kot je šola. Da bo, skratka, iz učiteljev naredile prestrašene birokrate. Birokrate, ki morajo imeti za vsako svoje dejanje ustrezni zapisnik, dokazila, priprave in načrte. Sprva je kazalo, da bo to zmanjšalo zmožnost napak in krivic, ki se v šolah neizbežno dogajajo. Toda na dolgi rok se je v naslednjih desetletjih pokazalo, da je »red« v šole postopoma prinesel predvsem previdnost. In da je previdnost postopoma prinesla strah, brezvoljnost in zagrenjenost. Če se je šolska inšpekcija včasih ukvarjala predvsem z vsebinskimi, se danes ukvarja predvsem s pravnimi vprašanji.



Učiteljice in učitelji namreč vedo, da se kvaliteta njihovega dela z vidika države ne presoja več po tem, ali učijo dobro ali slabo. Presoja se predvsem po tem, ali imajo urejeno dokumentacijo, ali so poskrbeli, da so varni pred morebitnimi tožbami, pritožbami in inšpekcijami; ali so poskrbeli, da ne delajo napak in krivic, tudi če zato delajo slabše; ali so zbrali dovolj »točk« z delom ob pouku (medtem ko je kvaliteta dela pri pouku »točkovno« povsem razvrednotena). Ali učitelj dela v razredu nadpovprečno ali podpovprečno, države v resnici ne zanima (nekaj malega v tej smeri lahko ravnatelj ali ravnateljica nakaže zgolj pri ocenah za horizontalno napredovanje). Zato pa lahko vsak inšpekcijski pregled ali tožba staršev povzroči do zadnjega zapisnika in zaznamka natančen pregled njihovega birokratskega dela. Dobrega učitelja, ki je slab birokrat, je danes mogoče odpustiti ali kaznovati na sodišču. Slabega, nerazgledanega in nezrelega učitelja, ki je dober birokrat, pa nemogoče.

Po vsem povedanem je »ureditev« učiteljskega 40-urnega delovnika logičen korak »naprej« v še več birokracije. Učiteljice in učitelji bodo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji na začetku vsakega leta naredili pisni načrt vsega dela, povezanega s šolo, pri tem pa bodo pozorni, da ne bodo delali preveč ali premalo. Zveni briljantno. A pozor! Kaj če bodo kako dejavnost predlagali učenci šele med letom (kot je običajno in kot si vsi želimo). Kaj če se bo kdo uvrstil na pomembno tekmovanje, olimpijado, pa tega ne bo v načrtu? Ali bo prizadeven učitelj, ki presega število dovoljenih ur, res prisiljen delati manj? Tega zaenkrat nihče natančno ne ve. Delo na šolah se verjetno zaradi tega ne bo bistveno spremenilo, zgolj njegovo dokumentiranje bo še zahtevnejše.

Moji učitelji so redno spremljali strokovno literaturo s svojega področja. Seveda so bile vmes tudi kake lenobe, a velika večina je bila prav neverjetno razgledana, saj je imela za to čas. Danes branje literature ni »točkovano«, obremenitve učiteljev z obveznostmi, ki se neposredno ne dotikajo pouka (projekti, izpolnjevanje obrazcev, šifrantov, pisanje poročil, pisna komunikacija s starši) pa se je povečala. Redki zmorejo biti povsem na tekočem s stroko.

Če je v 16. stoletju učenec vprašal učitelja, ali gre lahko na stranišče, in mu je ta dovolil (ali tudi ne), bo očitno v bližnji prihodnosti ob nadaljnjem »razvoju« odšel učenec na stranišče, učitelj pa bo o tem naredil uradni zapisnik, da se zaščiti, če bi se v tem času učencu morda kaj zgodilo. Zveni kot znanstvena fantastika, dokler ne srečate učitelja ali ravnatelja, ki se je zaradi prepotentnih staršev znašel na sodišču. Naše otroke očitno »želimo« vzgojiti za neko novo »realno življenje« – za življenje, v katerem ni krivic in kjer se nadrejeni nikdar ne zmotijo. Ob novem šolskem letu si zato želim, da bi sindikati namesto akcije za večje plače začeli razmišljati o akciji za večjo svobodo učiteljev.

Pink Floydi so ostareli, zdaj Depeche Mode pojejo: »Where's the revolution?«.



***

Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.