Tatiču grozdja so za kazen odrezali uho

KRŠKO – Raka, slikoviti kraj v severovzhodnem delu Krškega gričevja, obdana z vinogradi, ima bogato zgodovino. Prvič je bila omenjena že leta 1178, o njeni bogati preteklosti pričata raški grad in mogočna baročna župnijska cerkev, je pa tudi eden od simbolov slovenskega vinogradništva. Ta renome je dobila, ko je raški župnik Andrej Recelj leta 1582, dobra tri desetletja po prvi slovenski knjigi, iz nemškega v slovenski jezik prevedel tako imenovane Gorske bukve, poseben zakon za vinogradnike. Knjiga je imela 52 členov, v veljavi je bila kar 306 let in je urejala vzdrževanje vinogradov, določala čas trgatve, vinske mere in tudi človeške odnose. Sprva je bilo gorsko pravo nenapisan običaj, leta 1543 pa je njegovo zapisano obliko Ferdinand I. potrdil za Štajersko, kar je pomenilo tudi za preostale slovenske dežele.


»V Društvu vinogradnikov Raka si ne prizadevamo le za kakovost vsakoletnega pridelka, ampak si želimo dvigniti tudi samozavest in samospoštovanje vinogradnikov, zato bi radi Gorske bukve, ki so dejansko skupno zgodovinsko izročilo vseh slovenskih vinogradnikov, objavili v znanstveni knjižni obliki. Zato sem angažiral najvidnejše slovenske strokovnjake za to področje s pravne fakultete, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Univerze v Novi Gorici; prof. dr. Katjo Škrubej, prof. dr. Kozmo Ahačiča, prof. dr. Borisa Golca in prof. dr. Staneta Grando,« pravi Ivan Vizlar, ki si je to zahtevno nalogo zadal že pred dvema letoma, zdaj pa delo dobiva dokončno obliko. Želi si, da bi dokončno znanstveno knjižno obliko Gorskih bukev, ki v marsičem veljajo še danes, lahko širši javnosti predstavil okoli Martina, zavetnika vina in vinarjev. Strokovnjaki imajo zahtevno delo, saj bi radi izvirnik predstavili tudi v sodobnem slovenskem jeziku, kjer pa se zastavljajo številna vprašanja, ki zahtevajo nadaljnje raziskave.
 

Pravila so bila sveta

Gorske zakone so tisti čas poznale skoraj vse dotedanje vinogradniške pokrajine srednje Evrope in tudi v naših vinskih goricah je veljal svojevrsten red, tistim, ki se ga niso držali, pa je trda predla. Pravila, zapisana v Gorskih bukvah, so bila namreč za vse vinogradnike sveta, pravo, zapisano v Gorskih bukvah, pa je pri nas delovalo vse do leta 1848 oziroma vse do odprave fevdalizma.


Šlo je za ljudsko oblast v najboljšem smislu besede, ki je delovala strogo po zakonu. Člani posamezne vinske gorice ali pa samo njenega večjega dela so sestavljali gorsko skupnosti, kjer so bili vsi enakopravni. Med seboj so izvolili gorskega sodnika, ki je s pomočjo prisednikov iz vrst vinogradnikov razsojal spore. Sistem je resda združeval različne družbene sloje, jih je pa družil skupni interes, zato se lahko marsičesa iz preteklosti naučimo tudi za sedanjost in prihodnost.
 

Kazen plačali tudi z vinom

Posebnost tega prava je bila, da prevzemniki vinogradniških parcel, ki so jih zainteresiranim ne glede na rod ali družbeni položaj dali zemljiški gospodi, niso bili podložniki. Šlo je namreč za enakopravno skupnost sogovornikov, medsebojne zadeve pa so urejali na podlagi določil že prej omenjenega gorskega prava, ki je določalo tudi stroge kazni za kršitelje, od denarnih, plačila kazni z vinom, izgube vinograda do zelo neprizanesljivih, kot je rezanje ušes. Tako so na primer zaznamovali tistega, ki je v vinogradu kradel grozdje.

Na Raki so ponosni na zgodovino kraja in tradicijo, ki so jo predniki prenašali iz roda v rod, pomemben del tega je tesno povezan z vinogradništvom, zato so pred leti zagnani člani sicer mladega Društva vinogradnikov Raka postavili cvičkov hram, ki mu je Zveza društev vinogradnikov Dolenjske nadela častni naziv prva ambasada cvička.

Pred štirimi leti so hram ozaljšali še s spominsko ploščo, posvečeno prav župniku Andreju Reclju in njegovemu prevodu Gorskih bukev, za kar ima veliko zaslug Ivan Vizlar, dolgoletni predsednik Društva vinogradnikov Raka, ki je zaslužen tudi za dve knjigi, ki ju je izdalo društvo: Vinogradništvo na raških gričih skozi čas in Raka – ljudje in vino.