V nadaljevanju preberite: 

Kaj ni krasno, kadar med vsemi praznimi govori in hrupnimi nagovori, ki se jih ideološko naposlušamo iz dneva v dan ter hoté ali nehoté slišimo vedno ene in iste uborno odbrane besede, vsaj tu in tam preseneti še kdo, ki se izraža izborno in ga je užitek poslušati: zaradi neobrabljenega besedja, zaradi zapletenih struktur, ki jih umetelno obrača, zaradi izvirnih idej, ki jih mojstrsko vleče na plano, zaradi primerjav in citatov, h katerim se poznavalsko vrača, sploh zaradi širokega védenja in globokega znanja, zaradi tistega, kar zares pove, in ne zaradi morda prijetnega zvena glasu, ki – kaj ni pri marsikom tak vtis? – uživa v poslušanju samega sebe.

Vsakdo, ki javno nastopa, široko razkriva svoj notranji vrt, kako skrbno ga neguje: morda suhoparno kratko in v odsekanih tviteraških geslih ali pa se izraža bujno, kot bi vodil poslušalce po cvetočem travniku … klasike, ne domačijskih metafor.